O nas

/v /

O nas oziroma kdo smo?

V podjetju Taxus, Aleksander Urbančič, s.p. se ukvarjamo s tremi glavnimi področji, in sicer založništvom, informiranjem in izobraževanjem.

Založniška dejavnost zajema izdajanje strokovnih in poljudno znanstvenih publikacij in knjig ter urejanje in objavljanje spletnih strani.

Dejavnost izobraževanja se deli na nekaj tematsko povezanih projektov.

Dejavnost vseživljenjskega učenja predstavlja predvsem projekt spletnega portala www.vsi-zdravi.org, kjer se pravkar nahajate. Na njej želimo predstaviti vse bogastvo znanj in vedenj o vsem, kar lahko za svoje zdravje stori vsak posameznik samostojno, mu/ji ponuditi informacije o najnovejših spoznanjih s področja preventive pred zdravstvenimi težavami, dejavnikih tveganja in njihovemu izogibanju ter poti do ohranjanja in krepitve zdravja in čilosti. Gre za pristope t.i. holistične, celostne zdravstvene skrbi, torej takšne, ki se ne ukvarja toliko s simptomi, torej posledicami in pokazatelji posameznih zdravstvenih težav, ampak se osredotoča na vzroke za nastalo stanje in njihovo odpravljanje.

Upamo, da vam je naša usmeritev všeč in boste tudi sami našli kak odgovor zase.

Uredništvo

O avtorju, njegovem delu in priznanjih

/v /

Kdo je William Glasser?glasser22

Dr. William Glasser, psihiater svetovnega slovesa, se je rodil leta 1925 v Clevelandu, ZDA. Na tamkajšnji univerzi je končal študij medicine in magistriral iz psihologije. Iz psihiatrije je specializiral leta 1961, psihiatrično prakso je opravil v bolnišnici Veterans’ Administration in na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA). Poleg zasebne prakse je delal na področjih rehabilitacije, prevzgoje prestopnikov, problematiki šolanja, zasvojenosti in v zadnjem času tudi na področju upravljanja oz. menedžmenta.

Leta 1965 je objavil knjigo “Realitetna terapija.” V njej je izzval tradicionalne poglede psihiatrije na naravo duševne bolezni, proces pomoči, uporabo preteklosti in na mnoga druga vprašanja človekovega življenja Po njegovem je t.i. ‘duševna bolezen’ pravzaprav vedenje, ki si ga posameznik izbere v poskusih ohranjanja svojega življenja v ravnovesju. Ta izbira ni nujno zavestna, vendar je vedno posameznikov najboljši poskus nekega trenutka, da bi zadovoljil svoje potrebe. Glasserjeva vera v absolutno pozitivni namen vsakega človekovega vedenja nasprotuje mnogim drugim pogledom, ki vidijo nekatera človekova vedenja kot ‘motnje’.

Leta 1967 je dr. Glasser ustanovil Inštitut za realitetno terapijo, ki ga še vedno aktivno vodi. Inštitut je dejaven na skoraj vseh kontinentih in je danes prerasel v mednarodni inštitut. Leta 1968 je pri inštitutu ustanovil še Izobraževalni center za učitelje in vzgojitelje, v katerem se je doslej izobraževalo preko 300.000 pedagogov.

Dela
Poleg knjig “Teorija nadzora in Teorija izbire” je napisal še 23 knjig.
Seznam neprevednih …:

Mental Health or Mental Illness? – 1960
Reality Therapy – 1965
Schools Without Failure – 1969
The Identity Society – 1972
Positive Addiction – 1976
Stations of the Mind – 1981
Control Theory in the Classroom – 1986
The Control Theory – Reality Therapy Workbook – 1986
Choice: The Flip Side of Control – The Language of Choice Theory 1998
Creating the Competence Based Classroom 1999
Getting Together and Staying Together – 2000
What is this thing called Love? – 2000
Fibromyalgia: Hope from a completely New Perspective – Fibromialgija: upanje iz povsem nove perspektive 2001

…in prevedenih:
The Quality School – Dobra šola 1990,1992
The Quality School Teacher – Učitelj v dobri šoli 1992
The Control Theory Manager -Vodenje s skladu s kontrolno teorijo 1994
Staying Together – Ostati skupaj 1995
Choice Theory – Teorija izbire 1998
Reality Therapy in Action – Realitetna terapija v praksi 1999
Every Student Can Succeed – Vsak učenec je lahko uspešen 2000
Counseling with Choice Theory: The New Reality Therapy -Svetovanje s pomočjo teorije izbire: Nova realitetna terapija 2001
Unhappy Teenagers: A way for parents and teachers to reach them – (Ne)srečni najstnik 2002
Warning: Psychiatry can be hazardous to your mental health – Pozor: psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje 2003
Treating Mental Health as a Public Health Problem – Duševno zdravje, problem javnega zdravja 2005

Priznanja
Za svoje delo je poleg tega, da je bil uvrščen na seznam Kdo je kdo v Ameriki po letu 1970 (Who’s Who in America since the 1970s) prejel leta 1990 tudi častni naziv Doctor of Humane Letters Honoris Causa Univerze San Francisco, leta 2003 priznanje ACA Professional Development Award (ACA je kratica Ameriškega združenja svetovalcev) za njegove zasluge na področju svetovanja, leta 2004 priznanje A Legend in Counseling Award prav tako s strani ACA, januarja 2005 prestižno priznanje Master Therapist s strani Ameriškega združenja psihoterapevtov (American Psychotherapy Association) in končno leta 2005 nagrado za življenjsko delo Life Achievement Award s strani Mednarodnega centra za proučevanje psihiatrije in psihologije (International Center for the Study of Psychiatry and Psychology) za njegov neprecenljiv prispevek na področju psihoterapije in avtorstvo pomembnih knjig s tega področja.

 
Komplet Teorija nadzora + Teorija izbire lahko kupite po znižani ceni 45,41 EUR, poštnino plača kupec. 

Želim naročiti


Prvo poglavje: Artritis je dokazano ozdravljiv

/v /
PRVO POGLAVJE: ARTRITIS JE DOKAZANO OZDRAVLJIV

»Trpel sem za hudimi bolečinami v levi rami in nadlakti… med hojo sem bil prisiljen podpirati levo roko. Če sem nekaj časa sedel, so bolečine postale nevzdržne…«

Večini od milijonov artritičnih bolnikov je jasno, o čem teče beseda. Koliko pa jih razume naslednje:

»Po treh lednih so bolečine izginile in lahko sem se vrnil na delo. Že ko sem zjutraj vstal, sem čutil, da zopet živim.«

Okolje

/v /
Zdravje in okolje sta silno povezana, morda celo bolj kot bi si lahko mislili na prvi pogled. Fizično okolje za vsakega posameznika predstavljajo zrak, ki ga dihamo, voda, ki je pogoj vsega znanega življenja, pozabiti pa ne smemo niti na dve najpogosteje samoumevni sili, torej sončno svetlobo in magnetno sevanje, brez česar tako ali tako ni nič. In pa seveda hrane, ki jo uživamo, in katere kakovost je ravno tako odvisna od prvinskosti oz. na drugi strani onesnaženosti okolja, v katerem je pridelana. Na drugi strani pa ne smemo zanemarjati našega psihičnega okolja, to je socialnega, čustvenega okolja, ki ga predstavljajo naši najbližji in seveda vsi ljudje, s katerimi prihajamo v stik. Tudi zdravje oz. neonesnaženost tega okolja ima velik vpliv na naše zdravje, tako duševno kot čisto fizično.
 
Na straneh Okolje se bomo ukvarjali s spoznavanjem in analiziranjem našega fizičnega kot tudi psihičnega okolja, ter seveda z vsemi možnostmi in prijemi, ki so nam na voljo, da si ga izboljšamo, očistimo in uredimo tako, da nam bo koristilo oz. nam vsaj ne škodilo.

Konoplja pri nas

/v /
 
Spomini na pretekle čase, nostalgija in spoštovanje vsega, kar je narodno in je sestavni del tradicije, nas pripelje tudi v svet konoplje in lanu, k rastlinama, od katerih smo bili stoletja odvisni, a smo se jima odpovedali v življenju ene same generacije. Gojenje konoplje in lanu je zasedalo pomembno mesto v življenju kmetov. Iz vlaken so izdelovali različne izdelke za vsakdanjo rabo. Vedno se je našlo kaj za prodajo: platno, brisače, prti ali vreče. Tkanine in drugi izdelki iz njiju so bili najdragocenejša dota za nevesto, ki je odhajala od domače hiše. V dobi intenzivne predelave konoplje in lanu nezaposlenosti na vasi ni bilo. Bili sta središče družabnega življenja. Obe rastlini sta pripomogli k pogostejšemu druženju, k večji pozornosti med ljudmi in k vzajemni pomoči: od žetve do žetve; enkrat pri močenju, drugič pri trenju, predenju in nazadnje pri tkanju.
 
Civilizacijski “napredek” in razvoj industrije nista bila naklonjena rastlinam, ki so še do sredine tega stoletja spremljale kmeta vse življenje, od prvega joka na čisti beli konopljeni rjuhi, pa do zadnjega izdiha na mogoče strgani, toda še vedno beli v konopljo oblečeni slamarici.
 
Najstarejši zapis o gojenju konoplje na slovenskem ozemlju najdemo v popisu premičnin jurklošterske kartuzije iz 13. februarja 1589. V 19. stoletju je konoplja na Kranjskem rastla na 1 % njiv. Na slovenskem štajerskem je bilo leta 1875 pod konopljo 0,64 % njivskih površin, na Koroškem 0,8 %, leta 1913 še vedno 0,24 %, medtem ko je bilo leta 1939 samo še 0,02 %, v Prekmurju pa 0,17 %.
 
Na področju nekdanje Jugoslavije se je konoplja gojila skoraj povsod. Prvi obrati za predelavo konoplje so bili ustanovljeni v Vojvodini ter Slavoniji še pred I. svetovno vojno. Prva organizirana proizvodnja konopljenih izdelkov, torej vrvi, je bila postavljena v Stojkovcu blizu Leskovca leta 1884. V času Avstro-Ogrske so leta 1901 ustanovili v Osijeku Industrijo za predelavo lanu in konoplje. Tovarna vrvi v Odžacih je bila ustanovljena leta 1906.
 
Pridelovanje konoplje v kraljevini Jugoslaviji je bilo posebno intenzivno v letih pred II. svetovno vojno. K temu so prispevale ekonomske sankcije proti Italiji kot eni od največjih svetovnih izvoznikov konopljenih vlaken. Nemčija, ki se je pospešeno pripravljala na vojno, je v tem obdobju postala največji kupec jugoslovanske konoplje. Samo v Vojvodini je v tem obdobju delovalo okoli 220 obratov za predelavo konoplje. V obdobju 1931 do 1935 je delež površin posejanih s konopljo zrasel za 60 %. S tem naglim vzponom je postala Jugoslavija ena od pomembnih svetovnih pridelovalcev in izvoznikov konoplje.
 
Proizvodnja konopljenih vlaken na industrijski način se je v obdobju od 1939 do 1962 povečala za 80 %. Leta 1948 je bilo pod konopljo 60000 ha, kar je takrat predstavljalo 25 % evropske in 6 % svetovne pridelave. Obdobje do leta 1954 je bilo zelo nestabilno – ukinjena je bila pridelava konoplje na nekaterih področjih Srbije, na področju Bosne in Hercegovine so jo znižali na minimum, povečala pa se je pridelava na področju Hrvaške in Vojvodine. Kljub temu, da je bila posejana konoplja italijanskega izvora, so jo glede na gojitveno območje, poimenovali v Futoško, Titelsko, Apatinsko, Vukovarsko, Potočko, Osiješko, Beljsko, Leskovačko konopljo. V Vojvodini so se s konopljo posejana zemljišča pred letom 1968 gibala med 20000 in 21000 ha, nato je leta 1968 sledil silen upad obsega na 2000 do 4000 ha, leta 1988 pa ponoven upad na vsega 1000 ha, ki se je ohranil do današnjih dni. Tako je v ZR Jugoslaviji delujočih še 5 tovarn za predelavo konoplje: Odžaci, Čelarevo, Ratkovo, Senta in Vranjska Banja, zadnja kudeljarna na Hrvaškem v Črnkovcih pri Doljnem Miholcu pa se je zaustavila novembra 1996. Propadla je tudi tovarna konopljenega papirja na Reki.
konoplja 
Rowan Robinson
VELIKA KNJIGA O KONOPLJI
 
Knjiga je formata 20,5 x 25 cm, ima 248 strani, v mehki vezavi.
 
Naročite jo lahko za vsega 28,21 EUR. Poštnino plača kupec.
Želim naročiti

 
 
 
 

Konoplja za zmago

/v /
 
V osemdesetih je po mreži ljubiteljev konoplje začel krožiti štirinajstminutni film. Za film z naslovom Hemp for Victory, je veljalo, da ga je leta 1942 posnelo Ameriško zvezno ministrstvo za kmetijstvo (USDA). Pozival je ameriške poljedelce, naj gojijo konopljo in z njo podprejo vojake na fronti, tudi s stavki, kot je: “Ameriška konoplja bo spet poprijela za puško – konoplja za privezovanje in vleko ladij, konoplja za škripce in opremo, konoplja za nešteto mornariških potreb, tako na morju kot na obali!” Japonci so pretrgali ameriško oskrbovanje z uvoženo konopljo za vrvi, ki jih je samo ena ladja rabila 10.000 metrov; film je prepričeval, da ni domoljubnejšega dejanja od gojenja hektarov in hektarov konoplje za svojo domovino.
 
 
Toda, ali bi ministrstvo za kmetijstvo res lahko posnelo film, ki povzdiguje zasluge Cannabis sative, ko pa se je vlada že vrsto let bojevala, da bi jo uničila? Če je film pravi, bi lahko resno ogrozil uradno stališče, da je konoplja “morilka mladine”, ki nima mesta v družbi.

Vlada Združenih držav je zanikala, da bi kdajkoli posnela tak film in na splošno se je domnevalo, da gre za potegavščino. Jack Herer in drugi aktivisti so o filmu povprašali na vseh državnih uradih, kar so se jih domislili in povsod so dobili enak odgovor. Enega značilnih je prispeval John Van Calcar iz Službe za kmetijske, stabilizacijske in ohranitvene storitve (Agricultural, Stabilization, and Conservation Service):
 
“Stopili smo v stik z washingtonskim uradom USDA in z Zveznim avdio centrom, a nismo našli nobenega filma z naslovom “Hemp for Victory” ki bi ga produciral kateri od oddelkov zvezne vlade.”
 
Odločeni, da gredo do konca, so Herer, Carl Packard in Maria Farrow sami preiskali knjižnico USDA v Beltsvillu v Marylandu. O Hemp for Victory ni bilo nobenega zapisa. Zagotovili so jim tudi, da bi film, ko bi sploh obstajal, zagotovo imeli v knjižnici. Zatem je trojica izčrpno, a brez uspeha pregledala še modernizirano kartoteko, mikrofilme in elektronsko dokumentacijo filmske zbirke Kongresne knjižnice. Knjižničarji so jim spet zagotovili, da zapisek ne more kar tako izginiti iz seznama.
 
Herer, Packard in Farrow so bili končno prepričani, da zapisa o filmu ni, in so se že pripravili, da odidejo, ko se je Hererju utrnila še zadnja zamisel. “Kje bi iskal,” je vprašal knjižničarko, “če bi prišel sem v štiridesetih ali petdesetih letih? Verjetno me ne bi poslali brskati po elektronski dokumentaciji?”

“Nikakor,” je odvrnila knjižničarka, “pogledali bi v staro kartoteko.” “Pa ste se je že znebili?” je vprašal Herer. “Ne, še vedno jo imamo,” je rekla knjižničarka in odpeljala Hererja v sobo, kjer so jo hranili. Tam, med prašnimi papirji, je Herer našel naslednji zapis:
Hemp for victory (film)
ZDA, Ministrstvo za kmetijstvo, 1942.
14 min., cb, 16 mm.

Vsebina: Razloži, da nas je vojna odrezala od vzhodno indijskih grobih vlaken in poudarja potrebo po v Ameriki pridelani konoplji, ki jo rabijo vojska in civilisti. Prikazuje kmečka opravila pridelovalcev konoplje v Kentuckyju in Wisconsinu.

Druga kopija. 35 mm.
1. Konoplja – ZDA
1. Ministrstvo za kmetijstvo
633.53 Fi E 53-370
Ministrstvo za šolstvo. Služba za vizualno izobraževanje.
 konoplja
Rowan Robinson
VELIKA KNJIGA O KONOPLJI
 
Knjiga je formata 20,5 x 25 cm, ima 248 strani, v mehki vezavi.
 
Naročite jo lahko za vsega 28,21 EUR. Poštnino plača kupec.
Želim naročiti

 
 
 
 

Marihuanska blaznost

/v /
 
V drugi polovici 19. st. je na tisoče Američanov zopet odkrilo starodavno slast kanabisa v hašišu in ganji, ki so ju uvažali iz Indije in Egipta. Ameriški diplomat Bayard Taylor je popisal svoje izkušnje s hašišem v revijah in v avtobiografiji Land of the Saracens. V poglavju “Hašiševa vizija” Taylor izjavi, da mu je odkril “globine ekstaze in trpljenja, ki jih ne bi nikoli premeril s svojimi od narave danimi zmožnostmi.” V mladih letih je Fitz Hugh Ludlow, sin ministra, ki je zagovarjal odpravo suženjstva, prebral Confessions of an English Opium-Eater Thomasa de Quincyja. Leta 1854 je osemnajstleten prebral še opis izkušenj, ki jih je Bayard Taylor imel s hašišem v Damasku.
 
Taylorjevo pisanje je v Ludlowu zbudilo “močno radovednost in občudovanje.” Po dveh letih eksperimentiranja s hašišem je Ludlow nehal s poskusi. Svoje izkušnje popisuje v leta 1854 izdani avtobiografiji The Hasheesh Eater.1 Ludlowovi spisi so vzbudili zanimanje in razvneli domišljijo mnogih radovednežev, tako da so se nekateri odločili, da se osebno spoznajo s konopljo. Osemnajstletni John Hay – ki je kasneje postal pribočnik Abrahama Lincolna – jo je poskusil in povedal prijatelju, da “čudovito poživi domišljijo.” Pozneje se je ta nekdanji pribočnik predsednika in državni minister spominjal časov, ko je “jedel hašiš in sanjaril… v mističnem paradižu.” Brez strahu pred državno cenzuro in v časih, ko je bilo zel lažje dobiti, so se njemu in peščici pustolovcev pridružili še drugi.
 
Hašiš, ki je bil takrat daleč od tega, da bi ga imeli za nevarno in potencialno razdiralno “drogo”, so prodajali kot “bonbon” in se ga je sproščenega duha uživalo v zabavo. Newyorška družba Gunjah Wallah je začela ponujati “hašiševe bonbone” v šestdesetih letih 19. stoletja in jih takole oglaševala: “Carobni Gunje iz Arabije, sladica – nadvse prijeten in neškodljiv stimulant.” Družba je celo trdila, da bodo bonboni zdravili “živčnost, šibkost, melanholijo” in navdihovali “vse razrede z novim življenjem in energijo.”
 
Priljubljeni izdelek je na trgu ostal štirideset let, kar priča o kanabisovem uspehu v družbi. Kanabis se pojavi tako zgodaj tudi na leta 1876 postavljeni Razstavi stoletja v Philadelphiji. Na njej je blestela elegantna Turška razstava hašiša. Ta je privlačila množico ljudi, ki so po vsem sodeč raje kadili hašiš kot da bi ga jedli: učinek so začutili takoj in kadilci so lahko nadzorovali zaužito količino dim za dimom in nehali, ko so bili zadovoljni.
 
Kanabis so imeli za afrodizijak in izvedenci so ga kot takega konec 19. stoletja priporočali v nekaterih priročnikih za zakonce. V leta 1850 izdani knjigi Marriage Guide “doktor” Frederick Hollick iz Philadelphije svetuje zaskrbljenim parom, naj s hašišem spodbudijo libido, obenem pa ponuja pripravek, ki ga je zmešal v ta namen. Morda Hollickov ljubezenski napoj res ni prispeval k ljubezenskemu skladu, a vsaj ni prispeval k nasilnosti. Prevladujoče prepričanje v javnosti je za družinska nesoglasja krivilo alkohol in dejansko je konec 19. stoletja kar nekaj ženskih treznostnih društev namesto alkohola priporočalo rekreacijsko uživanje hašiša, ker se je verjelo, da pijača pelje k pretepanju zakonskih družic, hašiš pa ne.
 
Kljub tako neobveznim nastopom v pop kulturi je hašiš ostal v polmraku – nezakonit, a ne prepovedan – še v pozni viktorijanski dobi. Od začetka pa do konca 19. stoletja so “hiše hašiša” v New Yorku in drugih velikih mestih zadovoljevale premožne prefinjenega okusa – toda diskretnost je bila prva na listi hišnih pravil. Leta 1906 sprejeti Zakon o kakovosti hrane in zdravil (Pure Food and Drug Act) je bil prvi zvezni zakon, ki se je neposredno ukvarjal s kanabisom, toda tudi ta zakon je samo določal, da mora biti njegova količina (in količina drugih snovi, denimo alkohola, opija, kokaina in klorovodika) vidno natisnjena na etiketi vsake hrane ali zdravila, ki je naprodaj v javnosti.
konoplja 

 

Rowan Robinson
VELIKA KNJIGA O KONOPLJI
 
Knjiga je formata 20,5 x 25 cm, ima 248 strani, v mehki vezavi.
 
Naročite jo lahko za vsega 28,21 EUR. Poštnino plača kupec.
Želim naročiti

 

 
 
 
 

 

Konoplja in duhovnost

/v /
Terence McKenna pripisuje psihotropnim rastlinam kot je kanabis, veliko lastnosti, s katerimi bolj običajni zagovorniki duhovnosti opremljajo Boga. McKenna, gojitelj šamanskih rastlin in najvidnejši zagovornik psihedelične izkušnje, kar jih poznamo dandanes, je pristaš teorije, da so halucinogene rastline medij množičnega prenosa informacij iz kraljestva rastlin do človeškega rodu. Takole piše: “Vse miselne funkcije, ki jih povezujemo s človečnostjo, vključno s spominom, domišljijo, jezikom, poimenovanjem, magično govorico, plesom in religioznim občutjem, bi lahko nastale iz interakcije s halucinogenimi rastlinami.”
 
Kakorkoli mikavne so že njegove vizije – zato, da bi sledili duhovnemu sožitju ljudi in konoplje, ki sega deset tisoč let v preteklost, do takrat, ko so lovci in nabiralci starega sveta naredili prvi korak k poljedelstvu, vam ni treba v kompletu kupovati McKenninih zamisli. Po mnenju znanstvenikov je konoplja ena prvih poljedelskih kultur, toda znanstveni pisec Carl Sagan domneva, da je njena raba za spreminjanje zavesti še starejša. V Rajskih zmajih Sagan omenja, da se, po izkušnjah prijatelja, ki je obiskal ta plemena, pigmejski lovci in nabiralci omamljajo z marihuano pred zalezovanjem plena, še raje pa, kadar jih čaka naporno delo. Ta rastlina je edina poljščina, ki jo gojijo, in za katero pravijo, da jo uporabljajo od pradavnine. “Prav bizarno bi bilo,” meni Sagan, “ko bi bilo gojenje konoplje v zgodovini človeštva zaslužno za izum poljedelstva in s tem za civilizacijo.”
 
Podobno kot McKenna in Sagan tudi veliko zgodovinarjev domneva, da je bil vpliv kanabisa na zavest odkrit kmalu po tem, ko so praljudje odkrili rastlino samo. Ljudje iz davnine so svobodno preizkušali rastline iz svojega okolja, ki bi se lahko izkazale za vir hrane. Potemtakem so morali kmalu ugotoviti, da ta hitro rastoča zel ne polni samo njihovih želodcev.
 
Konopljine svete vloge v zgodovini človeštva pa verjetno ne morejo razložiti le srečna naključja. Veliko verskih učenjakov meni, da so se naši predniki od rastlin samoumevno nadejali razkritja skrivnosti nebes. Rastline od zgoraj črpajo vlago, od spodaj pa se hranijo s prstjo. Kot take so jih naši predniki morda imeli za očitne posrednike med nebesi in zemljo in tako za popoln ključ do božjih skrivnosti. Zaradi konopljine vsestranske uporabnosti pa je bila morda prav ona prva na vrsti.
 
Kakor smo že omenili v enem prejšnjih poglavij, je kitajski cesar Shen Nung pred skoraj pet tisoč leti priporočal konopljo kot lek proti malariji, zaprtju, revmatičnim bolečinam, raztresenosti in za blažitev ženskih težav. Tisti, ki so razumeli njeno vsestransko zdravilnost, so verjetno vedeli tudi za njeno zmožnost, da oplemeniti zavest, čeprav je najverjetneje, da so te skrivnosti prvi odkrili šele kitajski šamani in samostanski adepti. Če je verjeti knjigi, ki jo je založila s kanabisom prežeta Etiopska zionska koptska cerkev, spis taoističnih svečenikov iz 5. st. pr. n. š. priča, da so kanabis uporabljali “čarodeji, ki so ga mešali s ginsengom, da bi pomaknili čas naprej in odkrili, kaj se bo dogajalo v prihodnosti.” Ohranila so se tudi starodavna svarila, da bodo halucinacije (“videli boste peklenščke”) trpinčile tiste, ki se bodo preveč vdajali mafenu ali “sadežu konoplje”, dolgotrajna raba pa naj bi vseeno pomagala pri “pogovorih z duhovi in razbremenila telo.”
 
Najstarejši specifični dokaz o uživanju konoplje v duhovne namene prihaja iz Indije. Indijsko nabožno besedilo Atharva veda, ki je nastalo približno leta 1400 pr. n. št. in vsebuje še veliko starejše spise, omenja sveto travo “bhang”, s pomočjo katere se lahko pogovarjaš s šivo, božanstvom duhovnega razsvetljenja indijske svete trojice. Besedilo roti sveto rastlino, naj “nas reši pred nadlogami” in “zaščiti… pred boleznimi in vsemi demoni.” Po indijskem izročilu je rastlina bhang nastala, ko so bogovi, namesto da bi uporabili metlico, stepali nebeški ocean kar z Mount Mandaro. Kaplja nektarja se je polila po zemlji in na tem mestu je pognala konoplja. Od 10. st. so ta nektar iz bhanga – božji dar, ki sta ga posebno cenila Indra in šiva – imenovali Indracana. Do leta 1300 pr. n. št. je konopljo, za zabavo ali v religiozne namene, uživala že vsa Indija.
konoplja 
Rowan Robinson
VELIKA KNJIGA O KONOPLJI
 
Knjiga je formata 20,5 x 25 cm, ima 248 strani, v mehki vezavi.
 
Naročite jo lahko za vsega 28,21 EUR. Poštnino plača kupec.
Želim naročiti

 
 
 
 
 

Žetev za domovino

/v /
Žetev za domovino
konoplja
Vikingi so bili odvisni od konoplje zaradi svojih jader in vrvi in verjetno so zanesli konopljino seme s sabo in ga posadili, ko so pred tisoč leti obiskali Severno Ameriko. Pomorščaki so s sabo ponavadi nosili zalogo semen, ki bi krila najnujnejše življenjske potrebe v primeru brodoloma. Cannabis se je že v prazgodovini prvič znašel v Severni Ameriki, verjetno z raziskovalci iz Kitajske, s plavajočimi razbitinami ladij in s pticami, ki so se prek Beringove ožine selile na zahodno obalo celine.
 
Nekaj najzgodnejših pričevanj o konoplji v Severni Ameriki je povezanih s starodavnimi graditelji gomil okoli Velikih jezer in doline Mississipija. V t. i. Gomili posmrtne maske graditeljev gomil iz Hopewella, ki so živeli okoli leta 400 pr. n. št. tam, kjer je sedaj država Ohio, so odkrili na stotine lončenih pip, od katerih jih je nekaj vsebovalo ostanke kanabisa in bilo zavitih v konopljeno blago. V raziskavi iz leta 1891, Predzgodovinski veščini tkanja na vzhodu Združenih držav, je W. H. Holmes, etnolog z inštituta Smithsonian, opisal najdišče velikih kosov konopljene tkanine v okrožju Morgan v Tennesseeju: “Prijatelji umrlih niso poleg trupel položili le oblačil, ki jih je pokojni nosil za življenja, ampak tudi veliko klobčičev vlaken, iz katerih je bila verjetno narejena tkanina. Ta vlakna so identificirali kot vlakna Cannabis sative ali divje konoplje.”
 
Skoraj dva tisoč let po dobi graditeljev gomil so se evropski raziskovalci pocutili vsaj malo bolj domače, ko so po prihodu v nenavadni “novi svet” srečali znano rastlino. Florentine Giovanni da Verazzano je obzirno pisal o domorodcih, ki jih je leta 1524 srečal med francosko odpravo v Virginijo: “To ljudstvo je bilo bolj svetle polti od tistih, ki smo jih odkrili prej, oblačilo pa se je v neko listje, ki je viselo z drevesnih vej in je bilo potem sešito z vlakni divje konoplje.” Francoski raziskovalec Jacques Cartier je tudi poročal, da je opazil divjo konopljo med vsakim od svojih treh potovanj v Kanado med leti 1535 in 1541. Njegovo zadnje, navdušeno poročilo, se je glasilo, da “je iz zemlje poganjalo vse polno konoplje, ki je rasla kar sama od sebe in bila tako lepa in močna, kot je le lahko.” Kasneje, leta 1605, je Samuel de Champlain omenil, da so domačini uporabljali “divjo konopljo” za privezovanje svojih trnkov iz kosti.
 
Prvi evropski naseljenci so uporabljali divjo konopljo, ko so prišli v Ameriko. Vendar pa je ni bilo zadosti in tudi delavcev ni bilo v izobilju. Pridelava hrane, posebno koruze, je imela prednost in naseljenci niso bili navdušeni nad gojenjem konoplje, čeprav je njeno seme izvrstna hrana. Toda domovina v Evropi je od njih zahtevala konopljo, tako da je minister quebeške kolonije Jean Talon v imenu Francije naseljencem enostavno zaplenil ves sukanec, kar so ga imeli in jih prisilil, da so ga od njega odkupili nazaj s konopljo. Kmetom je posodil potrebno seme, ki so ga mu potem morali povrniti s svežim semenom iz svoje žetve.
 
Rowan Robinsonkonoplja 100
VELIKA KNJIGA O KONOPLJI
Knjiga je formata 20,5 x 25 cm, ima 248 strani, v mehki vezavi.
Naročite jo lahko s popustom po povzetju za vsega 27,95 EUR z DDV.
Za naročilo kliknite tukaj. Poštnino plača kupec.
 
 
 

Svetovna zgodovina konoplje

/v /
 
Človeštvo ne živi v vakuumu. Naša zgodba se prepleta z zgodbami nešteto drugih vrst in ko naredimo te rastline in živali za del našega življenja, za vedno spremenimo našo in njihovo življenjsko pot. Če razumemo njihove zgodbe, bomo lažje razložili lastno.

Ni rastline, ki bi imela tako zamotano razmerje s človeštvom kot ga ima konoplja. Nenavadna zgodba o konoplji nudi več od pohlevnega razpletanja vzporedno s človeško zgodbo; namesto tega se vije v cikcaku prek naše poti, včasih popolnoma izgine in se pojavi, ko jo najmanj pričakuješ in pogosto iz čisto nove smeri. Kakor se spodobi, pa se začne na samem začetku.
 
Kitajska
 
Konoplja se je najbrž razvila v srednji Aziji, kjer je bila ena prvih rastlin, ki so jih gojili zaradi vlaken. Za bombaž iz Indije in lan iz Sredozemlja se je prvič zvedelo šele tisoč let kasneje. Konoplja je bila ena od niti, ki je na tej otroški stopnji civilizacije povezovala skupnosti. Ljudje so pred njo že udomačili kulture (in tudi konopljo), ki so jim dajale hrano, toda konoplja jim je ponudila gradivo, ki je bilo kot nalašč za spretnosti, ki so se jih začenjali učiti. Množice so se od konoplje nadejale snovi za vsa svoja oblačila; samo premožni so si lahko privoščili razkošje svile. Konoplja in murva (hrana sviloprejk) sta bili tako pomembni in razširjeni kulturi, da je postalo reklo “dežela murv in konoplje” sinonim za Kitajsko.
 
Obilica dokazov iz grobov in drugih najdišč širom Kitajske govori o vztrajnem gojenju azijske konoplje vse od prazgodovine. V dvanajst tisoč let starem najdišču iz neolita, ki so ga odkrili v Yuan-Shanu (v sedanjem Tajvanu), so našli ostanke preprostih, peščenih loncev, katerih površino so krasili vzorci konopljenih trakov, poleg njih pa še gravirane, kamnite tolkače, s katerimi so trli konopljo. V pozno neolitskem najdišcu (okoli leta 4000 pr. n. š.) v pokrajini Zheijang so našli dokaze o tkaninah iz konoplje in svile. Ko so izkopavali na najdišču kulture Shang (1400-1100 pr. n.š.) blizu vasi Taixi v pokrajini Hebei, so odkrili ostanke delavnic za tkanje konoplje, nekaj kosov ožgane konopljene tkanine in na trinajst delov raztrgan svitek konopljenega blaga.
 
V grobiščih Chou pri Hsin-Tsunu blizu An-Yanga so odkrili več kot tisoč pogrebnih predmetov. Na popisu so se poleg zlata, žada, marmorja, svile, laka in drugih dragocenih snovi znašli tudi izdelki iz konoplje. Krsta, ki je bila v notranjosti, je bila narejena iz lesenih desk, ojačanih s sponami iz konopljenega blaga, ki so jih z lakom pritrdili na krsto. Grob iz časov pozne zahodne dinastije Chou, ki so ga odkrili v pokrajini Shaanxi, je vseboval bronaste posode, orožje, žad, lonce in gosto stkan kos blaga iz konoplje. Na drugih grobiščih dinastije Chou so izkopali bronaste predmete, ki so jih varovali iz svile in konoplje stkani ovoji.
 konoplja
 
Rowan Robinson
VELIKA KNJIGA O KONOPLJI
 
Knjiga je formata 20,5 x 25 cm, ima 248 strani, v mehki vezavi.
 
Naročite jo lahko za vsega 28,21 EUR. Poštnino plača kupec.
Želim naročiti