Marihuanska blaznost
V drugi polovici 19. st. je na tisoče Američanov zopet odkrilo starodavno slast kanabisa v hašišu in ganji, ki so ju uvažali iz Indije in Egipta. Ameriški diplomat Bayard Taylor je popisal svoje izkušnje s hašišem v revijah in v avtobiografiji Land of the Saracens. V poglavju “Hašiševa vizija” Taylor izjavi, da mu je odkril “globine ekstaze in trpljenja, ki jih ne bi nikoli premeril s svojimi od narave danimi zmožnostmi.” V mladih letih je Fitz Hugh Ludlow, sin ministra, ki je zagovarjal odpravo suženjstva, prebral Confessions of an English Opium-Eater Thomasa de Quincyja. Leta 1854 je osemnajstleten prebral še opis izkušenj, ki jih je Bayard Taylor imel s hašišem v Damasku.
Taylorjevo pisanje je v Ludlowu zbudilo “močno radovednost in občudovanje.” Po dveh letih eksperimentiranja s hašišem je Ludlow nehal s poskusi. Svoje izkušnje popisuje v leta 1854 izdani avtobiografiji The Hasheesh Eater.1 Ludlowovi spisi so vzbudili zanimanje in razvneli domišljijo mnogih radovednežev, tako da so se nekateri odločili, da se osebno spoznajo s konopljo. Osemnajstletni John Hay – ki je kasneje postal pribočnik Abrahama Lincolna – jo je poskusil in povedal prijatelju, da “čudovito poživi domišljijo.” Pozneje se je ta nekdanji pribočnik predsednika in državni minister spominjal časov, ko je “jedel hašiš in sanjaril… v mističnem paradižu.” Brez strahu pred državno cenzuro in v časih, ko je bilo zel lažje dobiti, so se njemu in peščici pustolovcev pridružili še drugi.
Hašiš, ki je bil takrat daleč od tega, da bi ga imeli za nevarno in potencialno razdiralno “drogo”, so prodajali kot “bonbon” in se ga je sproščenega duha uživalo v zabavo. Newyorška družba Gunjah Wallah je začela ponujati “hašiševe bonbone” v šestdesetih letih 19. stoletja in jih takole oglaševala: “Carobni Gunje iz Arabije, sladica – nadvse prijeten in neškodljiv stimulant.” Družba je celo trdila, da bodo bonboni zdravili “živčnost, šibkost, melanholijo” in navdihovali “vse razrede z novim življenjem in energijo.”
Priljubljeni izdelek je na trgu ostal štirideset let, kar priča o kanabisovem uspehu v družbi. Kanabis se pojavi tako zgodaj tudi na leta 1876 postavljeni Razstavi stoletja v Philadelphiji. Na njej je blestela elegantna Turška razstava hašiša. Ta je privlačila množico ljudi, ki so po vsem sodeč raje kadili hašiš kot da bi ga jedli: učinek so začutili takoj in kadilci so lahko nadzorovali zaužito količino dim za dimom in nehali, ko so bili zadovoljni.
Kanabis so imeli za afrodizijak in izvedenci so ga kot takega konec 19. stoletja priporočali v nekaterih priročnikih za zakonce. V leta 1850 izdani knjigi Marriage Guide “doktor” Frederick Hollick iz Philadelphije svetuje zaskrbljenim parom, naj s hašišem spodbudijo libido, obenem pa ponuja pripravek, ki ga je zmešal v ta namen. Morda Hollickov ljubezenski napoj res ni prispeval k ljubezenskemu skladu, a vsaj ni prispeval k nasilnosti. Prevladujoče prepričanje v javnosti je za družinska nesoglasja krivilo alkohol in dejansko je konec 19. stoletja kar nekaj ženskih treznostnih društev namesto alkohola priporočalo rekreacijsko uživanje hašiša, ker se je verjelo, da pijača pelje k pretepanju zakonskih družic, hašiš pa ne.
Kljub tako neobveznim nastopom v pop kulturi je hašiš ostal v polmraku – nezakonit, a ne prepovedan – še v pozni viktorijanski dobi. Od začetka pa do konca 19. stoletja so “hiše hašiša” v New Yorku in drugih velikih mestih zadovoljevale premožne prefinjenega okusa – toda diskretnost je bila prva na listi hišnih pravil. Leta 1906 sprejeti Zakon o kakovosti hrane in zdravil (Pure Food and Drug Act) je bil prvi zvezni zakon, ki se je neposredno ukvarjal s kanabisom, toda tudi ta zakon je samo določal, da mora biti njegova količina (in količina drugih snovi, denimo alkohola, opija, kokaina in klorovodika) vidno natisnjena na etiketi vsake hrane ali zdravila, ki je naprodaj v javnosti.
Rowan Robinson
VELIKA KNJIGA O KONOPLJI
VELIKA KNJIGA O KONOPLJI
Knjiga je formata 20,5 x 25 cm, ima 248 strani, v mehki vezavi.
Naročite jo lahko za vsega 28,21 EUR. Poštnino plača kupec.
