Kratka predstavitev izjemne rastline Aloe vera. Aloja, ki izvira iz Afrike, je poznana tudi pod imenom ‘puščavska lilija’ in ‘rastlina nesmrtnosti’. Ime izvira iz arabske besede alloeh, ki pomeni ‘grenko’, zaradi grenke tekočine, ki jo najdemo v listih. Le 1500 pr. n. št. so stari Egipčani zabeležili uporabo rastline za obravnavo opeklin, okužb in parazitov.
Znanih je prek 500 vrst aloje, ki uspevajo v vseh klimatskih pasovih sveta. Stari Grki, Arabci in Španci so tisočletja uporabljali to rastlino. Afriški lovci se še danes mažejo po telesu z gelom, da zmanjšajo potenje in svoj tipični vonj.
Obsežne raziskave vse od tridesetih let prejšnjega stoletja so razkrile, da ima gel presenetljivo sposobnost celjenja ran, razjed in opeklin z ustvarjanjem zaščitne plasti na poškodovanem mestu in pospeševanjem celjenja.
Rastlina vsebuje kakšnih 96 % vode. Preostanek predstavljajo aktivne sestavine, vključno z esencialnimi olji, amino kislinami, minerali, vitamini, encimi in glikoproteini. Sodobni zdravilci jo uporabljajo vse od tridesetih let prejšnjega stoletja. Mnoge tekoče zdravilne terapije so narejene iz ali kombinirane s sokom aloje in drugimi rastlinami ali zelišči. Sok aloje deluje pomirjevalno na težave prebavnega trakta, kakršna sta denimo kolitis ali peptični ulkus.
Za alojo za namene prehranskega dopolnila pravijo, da pomaga pri prebavi, koristi pri cirkulaciji krvi in limfe, kot tudi delovanju ledvic, jeter in žolčnika. Aloja vsebuje najmanj tri proti-vnetne maščobne kisline, ki koristijo želodcu, tankemu in debelemu črevesju. Aloja po naravni poti alkalizira prebavne sokove, da ti ne postanejo prekisli – kar je običajni vzrok prebavnih težav. S svojim pomirjajočim in uravnoteženim učinkom pomaga pri čiščenju prebavnega trakta.
Eno od zadnje odkritih sestavin aloje, acemannan, intenzivno proučujejo glede njenih zmožnosti za krepitev naravne odpornosti organizma. Študije so pokazale, da acemannan okrepi T-limfocite, ki pomagajo imunskemu sistemu.
Tisti, ki poznajo zdravilne sposobnosti aloje, jo hranijo v kuhinji saj njen gel iz notranjosti lista lahko nanesejo na opekline, s čemer omilijo bolečine in preprečijo mehurje. Aloja ublaži vnetje, zmanjša oteklino in pordelost ter pospeši celjenje.
Aloja tudi pomaga ohranjati prožnost kože, uporablja pa se tudi za nadzor aken in ekcema. Nadalje lajša srbečico po pikih insektov in pri alergijah. Alojina zdravilna moč izhaja iz povečane dostopnosti kisika za kožo ter s povečanjem sinteze kože in odpornosti tkiva.
Koristni deli: Izvleček (ekstrakt) Aloe vere pripravljajo z upraševanjem celotnih listov rastline. Alojin gel pa izhaja iz sredice alojinega lista.
Običajna raba: Dopolnila z Aloe vero lahko porabljamo pri peptičnih ulkusih in za zdravje prebavil. Aloe vera deluje na kožo vlažilno in je običajno sredstvo za nego sončnih opeklin in vzdražene kože. Pri manjših opeklinah ali ranicah preprosto odtrgamo list rastline in si z njim namažemo poškodbo. Za pripravo mazila odstranimo zunanjo lupino, cele liste nato zmeljemo v mikserju in na vsako skodelico dodamo 500 mg vitamina C v prahu. Mazilo hranimo v hladilniku.
Nega rastline: Rate naj v peščeni zemlji z dobro drenažo. Rastline v lončkih zahtevajo zastrto sonce ali popolno senco.
Save