Linus Paulingove raziskave vitamina C

/v /
Linus Paulingove raziskave vitamina C. Linus Pauling se je prvič začel zanimati za vitamin C v šestdesetih letih prejšnjega stoletja po srečanju z Irwinom Stonom, biokemikom, ki se je ukvarjal z raziskavami lastnosti vitamina C že več kot trideset let. Stone je bil prepričan v njegove izjemne zdravilne sposobnosti, v njegovo učinkovitost pa se je prepričal po hudi avtomobilski nesreči, ki jo je doživel s svojo ženo. Po nesreči sta za hitrejše okrevanje uživala velike odmerke vitamina C in res okrevala neobičajno hitro. (Hager, 1995).

 
Stone je začel raziskovati določene sposobnosti živali za sintezo lastnega vitamina C. Ugotovil je, da so ljudje, primati, ena vrsta netopirja in morski prašički, edini sesalci, ki nimajo encima, ki je potreben za sintezo vitamina C. Torej si morajo vitamin C zagotoviti s prehrano. Zaključil je, da je do izgube te sposobnosti pri ljudeh verjetno prišlo zaradi mutacijskega odklona pri primatih, človekovih prednikih, pred kakšnimi 25 milijoni let (Zuckerkandl in Pauling, 1962).
Leta 1448 je portugalske mornarje na dolgih morskih popotovanjih močno prizadelo otekanje nog, rok in dlesni, kar se je nato razširilo na celotno telo, dokler niso na koncu umrli. Kmalu so spoznali, da se jim po zaužitju pomaranč in limon zdravje povrne. Zgodovinski zapiski razkrivajo, da so mornarji v štirinajstem stoletju že poznali zdravilne učinke pomaranč in limon. Leta 1589 so britanski mornarji to bolezen poimenovali “skurvie” ali po naše skorbut. In vendar so šele leta 1911 odkrili, da je skorbut bolezen pomanjkanja vitamina C (Carpenter, 1986).

Na splošno simptomi skorbuta vključujejo občutke telesne šibkosti, nemir, hitro utrujenost in bledikavost kože. Bolniki poleg tega čutijo bolečine v mišicah, depresijo in krvavitve v mišicah in tkivih. V poznejših fazah bolezni pacienti kažejo ekstremno utrujenost, težave z ledvicami in pljuči, kot tudi diarejo, ki na koncu povzroči smrt (Pauling, 1976).

Mednarodne standarde o priporočenih potrebah po vitaminu C so postavili po letu 1930. Liga narodov (danes Združeni narodi) je zaključila, da 30 mg zadostuje za preprečitev skorbuta. Stone ni verjel, da bi lahko minimalna količina zadostovala za zagotavljenja optimalnega zdravja, saj je trdil, da je človekova nezmožnost sinteze lastnega vitamina C pravzaprav genetsko obolenje in ne zgolj rezultat običajnega pomanjkanja vitaminov. Nadalje je opozarjal, da so študije na podganah pokazale, da bi človek potreboval med 1,4 g in 4 g vitamina C dnevno, da bi dosegel enako količino vitamina C, kot ga podgane sintetizirajo dnevno (Hager, 1995).

 
Sprva je Pauling sprejemal Stonove ideje s skepso, vendar ga je Stonova teorija genetskih mutacij in genetskih nezmožnosti pritegnila. Pauling je poznal George Beadlove raziskave, ki so razkrile genetske mutacije v sporah plesni, kar je povzročilo spremembo potreb mutiranih spor po novih hranilih, kot so amino kisline in vitamini (Hager, 1995). Pauling se je odločil upoštevati Stonov nasvet in začel natihoma jemati 3 g vitamina C dnevno naslednja 3 leta. Takoj po začetku jemanja je opazil splošno izboljšano počutje ter izostanek rednih prehladov, ki so ga mučili že 40 let (Hager, 1995). Zaključil je, da lahko uživanje vitamina C izboljša kot tudi podaljša življenje in se tako podal na pot osveščanja o njegovi uporabi, po kateri je hodil naslednjih 30 let svojega življenja.

Paulingova znanstvena podlaga glede vitamina C

Dolga leta je Pauling proučeval fiziološke aktivnosti molekularnih spojin v telesu. Ko je tako njegovo proučevanje napredovalo, se je usmeril na uporabo vitaminov v terapiji duševnih motenj, kot je denimo shizofrenija. Njegova lastna izkušnja z vitaminom C ga je prepričala, da je vitamin C, imenovan tudi askorbinska kislina, živilo, ki lahko učinkovito zdravi navadni prehlad in podobna obolenja.Tako je verjel, da “zdravljenje z uporabo vitamina C lahko pomaga lajšati simptome prehlada, ne vpliva pa na trajanje prehlada“(Pauling, 1976).
 
Askorbinska kislina je netoksična spojina, ki je življenjskega pomena za človekov obstoj. Če askorbična kislina ni prisotna v človekovi prehrani, človek umre v nekaj mesecih. Leta 1974 je Državni svet za raziskave (National Research Council) priporočil 35 mg za malčke, 40 mg za otroke in 45 mg za odrasle (60 mg za nosečnice in 80 mg za doječe ženske). Za preprečitev skorbuta je potrebno 10 mg askorbinske kisline, vendar je bil Pauling prepričan, da se potrebe od posameznika do posameznika razlikujejo. Čeprav ni bil prepričan, kakšna bi bila optimalna količina, je menil, da potrebujejo ljudje nekje med 250 mg in 10 g dnevno (Pauling, 1976).
 
Mnoga živila kot pomaranče, limone, paprike, špinača, kumare, beluši, solata in brusnice vsebujejo različne količine askorbične kisline. Kuhana živila izgube nekako polovico askorbinske kisline, ki jo vsebujejo surova. Čeprav lahko spodobna prehrana zagotovi kakšnih 100 mg askorbinske kisline, so študije iz sedemdesetih let pokazale, da mnogi ljudje niso deležni niti te količine. Še huje, polovica ljudi je bila deležna manj kot 57,9 mg, ena tretjina pa niti priporočene dnevne količine (RDA), torej 45 mg dnevno za odrasle (Pauling,1976).
 
Pauling je priporočal L-askorbinsko kislino, kot dopolnilo prehrane. Je vodotopna in je v obliki belega kristalnega prahu. L-askorbinska kislina je sintetična oblika vitamina C, ki je identična naravnemu vitaminu C, ki ga najdemo v rastlinah. Pridobiva se iz dekstroze, ki se nahaja v medu in vrsti rastlin, poznana pa je tudi kot glukoza, grozdni sladkor, koruzni sladkor ali škrobni sladkor. Njena kemična formula je C6H12O6 in se z oksidacijsko reakcijo, ki odstrani 4 atome vodika in tvori vodo, pretvarja v C6H8O6. Živali, ki same tvorijo lastno askorbinsko kislino, jo sintetizirajo iz dekstroze najsi bo v jetrih najsi bo v ledvicah (Pauling, 1976).
 
Vitamin C lahko uživamo oralno v obliki askorbinske kisline, njene soli, kot so denimo natrijev askorbat in kalcijev askorbat, pa samo intravensko. Askorbinska kislina velja za šibko kislino, le rahlo močnejšo od ocetne, ki jo najdemo v kisu, in nekaj šibkejšo od citronske kisline (limone, pomaranče), mlečne kisline (mleko, kislo zelje) in tartarne kisline (grozdje).
 
Askorbinska kislina se popolnoma razkroji v vodikove ione, ki se združujejo z osnovnimi skupinami beljakovin ali ogljikovih ionov. Askorbinski ion je odgovoren za sintezo kolagena in druge fiziološke procese. Soli askorbinske kisline, kot sta natrijev askorbat in kalcijev askorbat, ravno tako razpadejo na askorbinske ione, ki nato delujejo povsem enako kot askorbinska kislina. Kislina askorbinske kisline pri vbrizganju poškoduje vene ali tkivo, zatorej se za injeciranje uporabljata natrijev in kalcijev askorbat (Pauling, 1976).
 
Čeprav funkcija askorbinske kisline v telesu še ni povsem prepoznana, deluje kot močan redukcijski medij, kar z drugimi besedami rečemo, da spojina oddaja svoje elektrone ali vodikove atome. V tem primeru askorbinska kislina odda svoje vodikove atome, s čemer se pretvori v dehidroaskorbinsko kislino (C6H8O6), ki nato sprejme vodikove atome s strani askorbinske kisline. Dehidroaskorbinska kislina velja za oksidacijsko sredstvo. Ta proces je reverzibilen, saj sta reduciranje askorbinske kisline kot tudi oksidacija dehidroaskorbinske kisline odgovorna za nekatere fiziološke kvalitete vitamina C (Pauling, 1976).
 
Študije so pokazale, da živali, kot denimo morski prašički in primati, ki potrebujejo zunanjo askorbinsko kislino, izkazujejo simptome skorbuta, če je ne dobijo v zadostni količini iz prehrane. Ti simptomi vključujejo znotrajmišične in podkožne krvavitve, krhke sklepe, izgubo apetita, anemičnost, apatičnost, kot tudi oslabitev vezivnega tkiva, kot je koža, kite in stene krvnih žil.
 
Študije so nadalje razkrile, da povzroča prenizek vnos askorbinske kisline počasnejše celjenje ran in opeklin, saj je askorbinska kislina nujna za ohranjanje čilosti vezivnega tkiva, ki je odgovorno za hitro celjenje in nastanek brazgotin (Pauling, 1976).
 
Vrsta študij je potrdila potrebo po večjih odmerkih askorbinske kisline pri ljudeh, kot tudi pri omenjenih živalih. Dodatni odmerki vitamina C lahko povečajo odpornost živali ob izpostavljenosti prehladu. Nadalje so ugotovile, da se ob izpostavljenosti stresnim okoliščinam, ki vključujejo operativne posege, opekline ali rane, raven vitamina C v krvi zniža, kar kaže na povečane potrebe telesa po askorbinski kislini.
 
Leta 1964 je dr. James Greenwood, ml., profesor nevrokirurgije na Baylor University College of Medicine zaključil, da povečanje količine vitamina C zaščiti stabilnost medvretenčnih ploščic in s tem prepreči grozeče težave s hrbtenico. Greenwood je ugotovil, da pacienti ob zaužitju 1000 mg dnevno občutijo zmanjšanje bolečin in utrujenosti, ki je posledica zgaranosti ali prekomerne telesne aktivnosti, vendar se njihove težave ponovijo, če pacienti prenehajo z uživanjem vitamina C.
 
Njegova opažanja pri 500 primerih so ga pripeljala do trditve, da lahko skoraj z gotovostjo rečemo, da bi se lahko mnogi pacienti z začetnim štadijem poškodb medvretenčnih ploščic (hernija diskusa) izognilo operativnemu posegu z uživanjem velikih odmerkov askorbinske kisline(Pauling, 1976).
Kolagen je vlaknata beljakovina, ki je odgovorna za vzdževanje vezivnega tkiva, torej tistega, kar drži skupaj različne strukture posameznikovega telesa. Kite, hrustanci, kosti, arterije in vene so zgrajene iz vezivnega tkiva, kjer je naloga kolagena ojačati in zaščititi ta tkiva. Askorbinska kislina je potrebna za sintezo kolagena v telesih živali in človeka (Pauling, 1976).
 
Medcelično lepilo vezivnega tkiva je sestavljeno iz mukopolisaharida imenovanega hialuronska kislina, v kateri najdemo drobna vlakna kolagena. Če je vnos vitamina C nizek, je ogrožena integriteta vezivnega tkiva, ali z drugimi besedami, kolagenska vlakna se ne morejo sintetizirati brez zadostne količine vitamina C (Pauling, 1976).

Vitamin C in navadni prehlad

Pauling je domneval, da prisotnost vitamina C v medceličnem lepilu onemogoča virusom in njihovim delcem gibanje skozi celice in tkiva. Poleg tega je domneval, da sodeluje v interferonski aktivnosti. Interferoni so beljakovine, ki jih proizvaja večina celic, katere motijo razmnoževanje virusov in okužbe (Pauling, 1976). Navadni prehlad je rezultat okužbe z virusom, ki povzroči vnetje v zgornjem predelu dihal. Navadni prehlad lahko traja tri do deset dni in se v povprečju pri ljudeh pojavlja trikrat letno (Pauling, 1976).
 
Vse od poznih tridesetih let prejšnjega stoletja izvajajo študije o učinkih vitamina C na navadni prehlad. Leta 1938 je dr. Roger Korbash iz St. Elisabeth Hospital v nemškem Oberhausnu objavil, da je vitamin C uspešno uporabljal pri zdravljenju različnih bolezni. Tako ga je uporabljal pri zdravljenju gastritisa in čirov na želodcu. Nato ga je preskusil pri zdravljenju rinitisa oz. vnetju sluzničnih membran nosu. Ugotovil je, da je terapija obetavna in se odločil poskusiti z 250 in 500 mg injekcijami vitamina C pri bolnikih s prehladom. Zaključil je, da je terapija z vitaminom C vedno povzročila trenutno izginotje vseh simptomov prehlada, čeprav je bila včasih potrebna še ena injekcija naslednji dan.
 
Na splošno je dr. Korbash menil, da je uporaba vitamina C v velikih odmerkih varna. Poleg tega je trdil, da je vitamin C daleč učinkovitejši od vseh ostalih zdravil zoper prehlad (Pauling, 1976).
 
V drugi raziskavi v Nemčiji (Ertel, 1941) so razdelili 357 milijonov dnevnih odmerkov vitamina C med 3,7 milijonov nosečnic, doječih mater, malčkov in otrok. V študiji so zaključili, da so udeleženci študije poročali o boljšem zdravstvenem stanju kot primerljiva kontrolna populacija. Poleg tega so statistični podatki pokazali, da se je obolevnost za boleznimi povezanimi z okužbami dihal med šolsko populacijo zmanjšala za 20% v primerjavi z letom prej (Pauling,1976).
 
Kontrolne študije so izvajali tudi v sedemdesetih letih. Raziskovalna skupina v Torontu (Anderson et al., 1975) je vključila 488 subjektov, ki so izvajali petnajst-tedenski poskus. 150 subjektov je prejemalo 500 miligramske tablete vitamina C (dve tretjini natrijevega askorbata in tretjina kalcijevega askorbata), 152 je prejemalo tedensko 500 miligramske kapsule počasi sproščajoče askorbinske kisline, 145 pa placebo tablete po izgledu in okusu enake askorbinskim. Subjekti so dobili navodila, da v primeru pojava simptomov vzamejo dodatno tableto ali kapsulo, v primeru vztrajanja simptomov pa jemanje dvakratnega odmerka na vsake štiri ure prvi dan in enkratnega odmerka vsakih dvanajst ur naslednje 4 dni (Pauling, 1976).
 
Raziskovalna ekipa je zaključila, da sta askorbinski skupini poročali o povprečno 62 do 98 odstotnem zmanjšanju simptomov v primerjavi s kontrolno skupino. Simptomi so vključevali vročino, mrazenje, boleče in težke ude, kapljanje iz nosu, boleče grlo, bolečine ali pritisk v prsih, kot tudi malodušnost in depresivnost. Poleg tega sta vitaminski skupini poročali o zelo podobnem povprečju zaznanih simptomov in sicer 75 in 78 ostotkov. Rezultati kažejo, da ‘so subjekti v obeh vitaminskih skupinah doživljali manj hudo obolenje od skupine na placebu in v povprečju 25 odstotkov manj preživetih dni doma zaradi bolezni’. V zaključek so zapisali, da visoki odmerki askorbinske kisline prinesejo ‘splošno nespecifično izboljšanje sposobnosti spopada z okužbo (ali verjetno s kakšrno koli obliko stresa?).’ Dodali so še, da po njihovem mnenju dodajanje vitamina C zagotavlja ublažitev t.i. ‘zimske bolezni’ (Pauling, 1976).
Vitamin C, gripa in druga virusna obolenja
Če pogledamo v zgodovino je vsakič, ko je epidemija nalezljive bolezni zajela podhranjeno prebivalsvo, temu pogosto sledila še epidemija skorbuta. Pauling je menil, da to potrjuje obstoj neposredne povezave med askorbinsko kislino in mnogimi obolenji, vključno z virusnimi, če že ne kar z vsemi (Pauling, 1976). Raziskave so pokazale, da askorbinska kislina dezaktivira virus herpesa,virus hepatitisa, bakterijske viruse (to so virusi, ki napadajo bakterije) in druge viruse (Stone, 1972).
 
Japonski mikrobiolog, Akira Murata je s sodelavci prišel do zaključka, da lahko askorbinska kislina dezaktivira mnoge bakterijske viruse. Ugotovili so, da je stopnja in hitrost dezaktivacije različna. Že koncentracija vsega 3 mg na dcl krvi je učinkovita. Nadalje so ugotovili, da intravenske injekcije 20 g natrijevega askorbata pri odraslem človeku dezaktivira 99 odstotkov mnogih vrst virusov v 20 minutah (Murata, Kitagawa, and Saruno, 1971). Murata in sodelavci so ugotovili, da do dezaktivacije virusa lahko pride le ob istočasni prisotnosti tako prostega kisika kot askorbinske kisline. Nadalje so ugotovili, da čistilci prostih radikalov (visokoreaktivne molekule z neparnim številom elektronov) blokirajo dezaktivacijo. Bakrovi ioni v majhnih koncentracijah, ki so naravno prisotni v krvi, lahko ravno tako povečajo stopnjo dezaktivacije. Ta dva dopolnilna dejavnika kažeta na to, da askorbinska kislina reducira kisikove molekule v proste radikale, kar posledično uniči nukleinsko kislino virusa (Pauling, 1976).
 
Za visoke odmerke vitamina C so ravno tako poročali, da so učinkoviti pri preprečevanju poliomielitisa, hepatitisa in drugih virusnih obolenj. Dr. Fred R. Klenner, zdravnik iz Severne Karoline, je prvi raziskoval zdravljenje poliomielitisa z askorbinsko kislino. Uspešno je zdravil virusni hepatitis s 400 do 600 mg injekcijami vitamina C na kilogram telesne teže (28 g do 42 g pri 70-kg človeku) in ponavljal ta odmerek vsakih 8 do 12 ur (Klenner, 1949, 1951).
 
Zdravil je tudi druga virusna obolenja z dvakrat višjimi odmerki od prej navedenih (Klenner, 1971, 1974). Virusni hepatitis ali tudi serumski hepatitis lahko dobimo s transfuzijo krvi ob kirurškem posegu. Dr. F. Morishige, je bil glavni kirurg na Fukuoka General Hospital, v japonski Fukuoki. Proučeval je uporabo vitamina C v povezavi s celjenjem ran in se odločil raziskati učinek askorbinske kisline na hepatitis. Dr. Morishige je vodil raziskavo z nekaterimi svojimi kirurškimi pacienti. Nekaterim je dajal visoke odmerke vitamina C, drugim pa nič vitamina C ali pa zelo malo. Pri 11-tih od 150-tih pacientov (7 odstotkov), ki so prejemali manj kot 1,5 g vitamina C na dan, se je razvil serumski hepatitis (Pauling,1976).
 
Vendar pa se izmed 1095 pacienti, ki so prejemali dnevno 2 g ali več, pri nobenem ni razvil virus (Murata, 1975). Dr. Morishige je nadaljeval z dajanjem 10 g vitamina C pacientom, dokler so ostali v bolnišnici, ter 6 g dnevno po odpustu. Ravno tako je uspešno uporabljal askorbinsko kislino pri zdravljenju drugih virusnih obolenj, vključno z ošpicami, mumpsom, virusno pljučnico, virusnim orkitisom, herpesom zoster (norice, pasasti izpuščaj), herpesom simpleks (rakave razjede), encefalomielitisom in virusnim meningitisom (Murata, 1975).
 
Pauling je opozoril, da se je do leta 1976 nabralo dovolj dokazov o učinkovitosti vitamina C pri nadzoru virusnih obolenj, in vendar so manjkale obsežne študije o uporabi vitamina C pri zdravljenju gripe. A je bil kljub temu prepričan, da bi vitamin C lahko zagotavljal enako obrambo pred gripo, kot jo za navadni prehlad (Pauling, 1976).
 
Klenner je uspešno zdravil hude primere gripe z odmerki tudi do 24 g na vsakih 12 ur (Klenner, 1949, 1971). Ravno tako so poročali, da uporaba nekaj gramov dnevno pri zdravljenju gripe prinaša pomenjljive rezultate (Albanese, 1947 & Magne, 1963). In naprej, za manjše odmerke, denimo 300 mg, so odkrili, da so učinkoviti pri skrajševanju trajanja bolezni za kakšnih 25 odstotkov (Kimbarowksi in Mokrow, 1967).
 
Raziskovalci so ravno tako poročali o uporabi vitamina C pri zdravljenju bakterijskih okužb.Šštudija iz leta 1937 je pokazala, da askorbat v koncentraciji 1 mg na deciliter krvi zavira rast tuberkulinske bakterije (Boissevin, Spillane 1937). Enako je bil askorbat prepoznan za učinkovitega pri drugih bakterijah in njihovih toksinih. Pri bakterijah, ki povzročajo tifus, difterijo, tetanus in okužbe s stafilokoki ter njihovimi toksini (Stone, 1972).
 
Bakterije se deaktivirajo po enaki poti kot omogoči askorbat deaktiviranje virusov. Medsebojno delovanje askorbata in kisika ustvarja proste radikale, ki jih katalizirajo bakrovi ioni, kar posledično povzroči napad prostih radikalov na bakterije (Pauling, 1976). Čeprav je bilo dokazano, da askorbinska kislina deaktivira bakterije in viruse, pa po Paulingovem mnenju služi vitamin C zaščiti celotnega organizma (Pauling, 1976).
 
Na primer, odkrili so, da so za fagocitozo, to je proces, pri katerem bele krvničke (levkociti) požrejo in izničijo bakterijske celice, potrebne manjše količine askorbata (Cottingham in Mills, 1943). študija iz leta 1973 je razkrila, da imajo zdravi ljudje na tipično škotski prehrani le malo višje ravni kot so potrebne za dejavnost levkocitov. Ko se spopadejo s prehladom, raven askorbata že prvi dan pade na polovico in ostane na tej ravni naslednjih nekaj dni. Zaužitje 250 mg askorbinske kisline ne zadostuje za podporo dejavnosti fagocitoze, vendar je zaužitje 1 g dnevno in dodatnih 6 g dnevno ob prvih znakih prehlada zadostno za zagotovitev imunske zaščite (Hume in Weyers,1973).
 
Rezulati te študije so prepričali Paulinga, da bi morala večina ljudi jemati vsaj 250 mg askorbinske kisline, da bi ohranila svoje zdravje. Poleg tega je bil prepričan, da bi se za večino ljudi, ki bi jemali med 250 mg in 10.000 mg dnevno, zmanjšala možnost pojava navadnega prehlada ali gripe. Poleg tega je trdil, da se v primeru pojava virusne okužbe, tako lahko prepreči sekundarna bakterijska okužba (Pauling, 1976).

Vitamin C in druge bolezni

Dokazi o sposobnosti askorbinske kisline za deaktiviranje virusov in bakterij jasno kažejo na njeno vrednost pri odpravljanju bakterijskih in virusnih okužb. Pauling je bil mnenja, da lahko to sposobnost askorbinske kisline uporabimo tudi pri preprečevanju drugih bolezni. Zaključil je, da vitamin C ne le deaktivira bakterije in viruse, ampak deluje tudi kot notranji obrambni mehanizem (Pauling, 1976).
 
Kardio-vaskularna bolezen, torej bolezen srca in ožilja, je povezana z okoljskimi in prehrambenimi dejavniki. Kajenje, visok vnos nasičenih maščob ter visoke vrednosti holesterola, lahko prispevajo k nastanku bolezni srca. Vitamin C je antioksidant, ki lahko onemogoči nasičene maščobe, ki se z oksidacijo pretvarjajo v nevarne perokside. Poleg tega ljudje naravno tvorimo v telesu 700 mg holesterola dnevno, vendar lahko višje koncentracije holesterola v krvi vodijo v kardio-vaskularne težave (Pauling, 1976).
 
Z raziskavami so odkrili, da povečan vnos vitamina C zniža koncentracije holesterola v krvi (Ginter, 1970, 1973, 1975; Spittle, 1971). V neki študiji so spremljali štiriindvajset oseb v starosti med štiridesetim in petinsedemdesetim letom, ki so jemale 1 g (1000 mg) askorbinske kisline dnevno v obdobju 6 mesecev. Vse so imele zmerno povišano stopnjo holesterola, v povprečju 253 mg na deciliter. Šest mesecev dnevnega vnosa 1.000 mg askorbinske kisline je znižalo njihovo raven holesterola v povprečju na 210 mg na deciliter. Kontrolna skupina, ki ni prejemala nič dodatne askorbinske kisline, je kazala rahlo zvišanje in sicer 12 mg na deciliter (Pauling, 1976).
 
Pauling je primerjal vnos holesterola ob zaužitju enega jajca na dan, ki proizvede v povprečju 8 mg holesterola na deciliter krvi. Na podlagi študije je zaključil, da povprečen dnevni vnos 1.000 mg askorbinske kisline zniža raven holesterola za 43 mg na deciliter, kar je primerljivo z izključitvijo 5 jajc iz prehrane (Pauling,1976).
 
Askorbinska kislina je v telesu nujna za tvorbo kolagena, zadovoljivo celjenje ran pa je odvisno od zadostnih količin tega vitamina. Zato je Pauling svetoval, da bi morali ljudje ob operativnih posegih prejemati višje odmerke askorbinske kisline (Pauling, 1976). Neka druga študija je proučevala učinek dodatnega vnosa vitamina C ob operaciji kile. Bolnik je imel obojestransko kilo in koncentracijo vitamina C v krvni plazmi vsega 0,9 mg na liter. Bolnik je prejel 100 mg askorbinske kisline dnevno po hernioterapiji na eni strani, ter 1.100 mg vitamina C po operaciji na drugi strani. Celjenje rane po prvi operaciji ni potekalo dobro, medtem ko se je rana po drugi operaciji zacelila odlično. (Bartlet, Jones & Ryan, 1942).
 
Vrsto poročil, ki potrjujejo učinkovitost vitamina C pri celjenju ran po operativnih posegih je citiral Stone (1972). Ravno tako je mnogo študij potrdilo, da visoki odmerki askorbinske kisline povzročajo pospešeno celjenje ran. Nekateri kirurgi priporočajo pacientom dopolnilni vitamin C pred operacijo, in sicer 5 g ali več na vsak liter infuzijske tekočine pred samo izvedbo operativnega posega. Drugi zdravniki poročajo, da visoki odmerki vitamina C zmanjšujejo postoperatvne bolečine, skrajšajo čas potreben za povrnitev normalnih telesnih funkcij, pospešijo celjenje ran, in skrajšajo skupno trajanje bolnišničnega zdravljenja (Pauling, 1976).
 
“Že tri dni poslušam govore o vrednosti vitamina C in drugih naravnih substanc, in vendar nisem slišal nikogar omeniti ime Linusa Paulinga. Ali ni že nastopil čas za priznanje, da je imel Linus Pauling že vseskozi prav?”
Anonymous
 
Zaključek
V zadnjem času nam strokovnjaki za prehrano priporočajo ob cepljenju proti gripi v vsakodnevno prehrano še vključitev živil kot so paradižnik, brokoli in limonovci. Glasilo Zveze medicinskih sester operativne nege, AORN Journal, iz Denverje je objavilo članek anonimnega avtorja, ki je zapisal, da prehranski strokovnjaki priporočajo uživanje hrane bogate z vitaminom C, saj pomaga vitamin C telesu pri tvorbi belih krvnih celic ter protiteles. O dodatnem uživanju dopolnilnega vitamina C v članku ni bilo govora (AORN,2002).
 
Druga nedavna študija je proučevala učinek antioksidantnih dopolnih z vitaminoma C in E v odnosu na imunski odziv pri starejših ženskah. Na neustrezno imunsko delovanje naj bi vplivali dve bolezni povezani s staranjem in sicer resna depresivna motnja (MDD) ter koronarna bolezen srca (CHD) (De la Frente, Ferrandez Burgos & Soler; etal).
 
Askorbinska kislina in vitamin E sta močna antioksidanta, ki delujeta sinergično ali posamič (Chew, 1995). Askorbinska kislina ne le vkljaplja obrambne mehanizme pred prostimi radikali v belih krvničkah (Niki etal. 1988) in plazmi (Frei et al. 1989), ampak je udeležena pri obnavljanju vitamina E, ki velja za najobilnejši lipofilični antioksidant in vivo (Burton et al. 1983).
 
Vitamin C je znan po svojem antivirusnem in fagocitnem delovanju (Hernanz etal. 1990), kot tudi po svojem imunostimulativnem učinku na limfocitne celice (pregledala Jariwalla in Harakeh 1996). Nadalje, ob pomanjkanju vitamina C upade odpornost na bolezni, še toliko bolj, če je pomanjkanje napredovalo že do skorbuta. Zato, po drugi strani, visoki vnosi vitamina C spodbudijo aktivnost fagocitov in T-limfocitov (Jariwalla in Harakeh, 1996).
 
Raziskovalci so proučevali 30 starostnic (starih v povprečju 72,6 let) razdeljenih v tri skupine. Deset zdravih žensk je bilo uvrščenih v kontrolno skupino. Deset žensk s hudo depresivno motnjo je bilo uvrščenih v drugo skupino, v tretjo pa deset žensk z boleznijo koronarne arterije. Vse so prejemale 1 g vitamina C (Roche Nicholas SA,Barcelona, španija) in 200 mg vitamina E v obliki alfa-tokoferola (Roche) dnevno v trajanju 16 tednov. Limfociti, nevtrofili in fagociti so sestavni deli imunskega sistema, zato so raziskovalci še posebej proučevali učinek vitamina C in E na te imunske celice.
 
Avtorji (De la Frente, Ferrandez Burgos & Soler; et al) so prišli do zaključka, da dopolnilni vitamini vplivajo na imunski odziv (Meydaniet al. 1995; Jariwalla in Harakeh 1996; Pike in Chandra 1995) in da osebe na z antioksidanti obogateni prehrani mnogo redkeje obolevajo za vnetnimi obolenji (Meydani et al. 1990; Penn et al. 1991). Mnenja so, da ravno vitamina C (Beyer 1994; Jariwalla in Harakeh 1996) in E (Meydani et al. 1995) prispevata te blagodejne učinke. V študiji so raziskovalci ugotovili, da so dopolnilni antioksidanti koristili tako zdravim kot obolelim. Njihovi podatki razkrivajo zmanjšano stopnjo serumskih lipidnih peroksidov (povezanih z oslabitvijo celic zaradi starosti), kot tudi znižanje ravni serumskega kortizola. Poleg tega so zaznali izboljšanje delovanja limfocitov in nevtrofilov. Glede na ugotovitve o poslabšanem delovanju imunskega sistema s starostjo, so avtorji zaključili, da bi dopolnila z vitaminom C in E, izboljšala delovanje imunskega sistema ne le pri bolnih ampak tudi pri zdravih starostnikih (De la Frente, FerrandezBurgos & Soler; et al).
 
Mnoge druge študije so obravnavale učinek vitamina C pri drugih boleznih. Tako so potrdile, da lahko dopolnjevanje vitamina C prepreči katarakte, kot tudi zmanjša tveganje za periodontalno bolezen, aterosklerotično bolezen srca in sladkorno bolezen. Poleg tega je vitamin C indiciran pri zniževanju krvnega tlaka in zniževanju krvnega holesterola. Druge študije so potrdile, da dopolnilni vitamin C zavira razmnoževanje bakterije Helicobacter pylori, ki je povezana s čirom na želodcu, lahko zniža tveganje za nastanek možganskih tumorjev pri otrocih (zaradi uživanja dopolnilnega vitamina C matere med nosečnostjo), in izboljša od endotelijuma odvisno vasodilatacijo, ki je odgovorna za visok krvni tlak.
 
Nadalje, dolgotrajna uporaba vitamina C (10 let ali več) pri ženskah v menopavzi, ki ne uporabljajo preparatov estrogena, razkriva večjo mineralno gostoto kosti. Pa še to, raziskave ugotavljajo, da zmerni do visoki odmerki vitamina C zmanjšujejo tveganje za pojav bolečin v kolenu. In končno, čeprav je sprejeto dejstvo, da lahko vitamin C prepreči mnoga kronična obolenja, pa so dokazi o povezavi askorbinske kisline s kardiovaskularnimi obolenji in rakom dokaj protislovni.
 
Ena od študij, ki je bila objavljena v medicinski reviji The Lancet, je ugotovila, da obstaja močna povezanost med ljudmi, ki uživajo velike količine z vitaminom C bogate hrane in nižjo smrtnostjo zaradi vseh razlogov smrti, vključno s kardiovaskularno boleznijo in ishemično boleznijo srca (Khaw, Bingham, Welch, Luben; et al).
 
Kakorkoli že, avtorji so zaključili, da „je potrebno še preveriti koristnost uživanja dopolnil z askorbinsko kislino.” Dr. LinusP auling je vložil veliko let v raziskave in promocijo uporabe vitamina C. Zanj je bil vitamin C preprosto poceni hranilo, ki naravno obstaja v človekovem telesu. Poleg tega je tudi verjel, da je potrebno ljudi informirati o tem hranilu, ter jim tako omogočiti dolgo in srečno življenje. Vitamin C prispeva k mnogim telesnim funkcijam, kot tudi podpira in krepi imunski sistem. Nadaljne raziskave bodo še naprej razkrivale skrivnosti in kompleksnost delovanja človeškega telesa. Brez dvoma bo vitamin C našel ustrezno mesto v raziskavah, ki se bodo odvijale v naslednjih letih in desetletjih, saj si jo njegova pomembnost brez dvoma tudi zasluži.