Je vitamin C panaceja, torej zdravilo za vse?
Je vitamin C panaceja, torej zdravilo za vse? To vprašanje se nam zastavi kar samo, ko se malo bolje seznanimo z njegovimi skoraj čudežnimi zdravilnimi učinki, ki pa smo jih deležni zgolj ob pravi količini zaužitega vitamina C.
‘Res je znana cela enciklopedija mediciske rabe vitamina C. Obstajajo dokazi, ki ga dokumentirajo kot najboljše proti-virusno sredstvo med vsemi danes poznanimi … ČE ga uporabljamo v ustreznem odmerku.’ dr. Abram Hoffer, Orthomolecular Medicine for Everyone, str. 101
A niso vse oblike vitamina C enakovredne
Najmočnejši učinek – liposomski vitamin C
Močan učinek – intravenski vitamin C
Šibak učinek – druge oblike oralnega vitamina C
Dr. Tom Levy, vodilni strokovnjak za vitamin C terapijo ocenjuje, da je 5g liposomskega vitamina C najmanj enakovrednih 50g intravenskega vitamina C.
- Velike znanstvene študije razkrivajo, da žive tisti z najvišjo krvno ravnjo vitamina C dvakrat dlje od tistih z najnižjo. American Journal of Clinical Nutrition. November 2003;78(5):999-1010
- ‘Vitamin C je izraziro brez kakršnih koli stranskih učinkov. Vitamin C je nedvomno najbolj netoksično hranilo in dopolnilo od vseh danes dostopnih.’ dr. Tom Levy
- ‘Čisto dobesedno ne obstajajo nobene izjeme pri učinkovanju vitamina C. Četudi vitamin C ne ozdravi določeno okužbo ali toksično stanje, vedno do določene mere pomaga pri razrešitve težave.’ dr. Tom Levy
- ‘Toksičnost askorbata (vitamina C) lahko primerjamo s toksičnostjo vode … a verjetno se lažje ubiješ s prevelikim odmerkom vode, kot se lahko s prevelikim odmerkom oralnega askorbata.’ Hickey S. Roberts H. (2004) “Ascorbate, The Science of Vitamin C”, LuluPress
- ‘Strokovnjaki trdijo, da ga ni sindroma ali obolenja, pri katerem ne bi očitno koristili ustrezno visoki odmerki vitamina C. Ključ do uspeha je količina, pogostnost in trajanje.
- ’ Obstaja več kot 10.000 objavljenih znanstvenih študij, ki potrjujejo, da ni niti enega telesnega procesa, niti enega samega obolenja (od navadnega prehlada do gobavosti), na katerega ne vpliva – neposredno ali posredno – vitamin C. dr. Tom Levy
- …tiste z najvišjimi koncentracijami vitamina C v krvi so povezali z 42% manjšim tveganjem za možgansko kap v primerjavi s tistimi z nizkimi koncentracijami. Yokoyama T, Chigusa D, Kokubo Y, et al. Stroke. 2000;31:2287-2294
- Po trditvah dr. Linus Paulinga, največjega poznavalca vitamina C, ta zmanjšuje tveganje za nastanek določenih vrst raka za 75%.
Nedavne klinične raziskave, ki jih je izvedel svetovno znani poznavalec vitamina C farmakolog dr. Steve Hickey, dr. med., kažejo, da je liposomski vitamin C sposoben zagotoviti skoraj dvakrat višje serumske ravni vitamina C, kot so te teoretično možne s katero koli obliko oralnega vitamina C.
Vitamin C je verjetno najbolj znani vitamin današnjega časa. To sploh ni presenetljivo, saj ga potrebuje organizem za izvajanje več kot 300 funkcij. Še več, za vitamin C so ugotovili, da pomaga varovati pred obolenji srca, pred rakom in drugimi resnimi obolenji. Brez vitamina C se organizem sploh ne more pozdraviti. To je zato, ker je vitamin C nujen za tvorbo kolagena. Kadar koli ima človek ureznino ali rano, je ravno kolagen tisti, ki popravi poškodbo, kar bi bilo povsem nemogoče brez zadostne količine vitamina C. Kolagen pa ima v organizmu celo vrsto nalog, vključno s tem, da ohranja organe na njihovem mestu, česar zopet ne bi mogel početi brez zadostne ravni vitamina C.
Vitamin C je eden od 13 vitaminov, ki jih potrebuje naše telo. Nekateri od teh vitaminov so topni v maščobah, kar pomeni, da jih lahko naš organizem shranjuje za kasnejšo uporabo. Vendar pa je vitamin C eden tistih, ki niso topni v maščobah, zaradi česar ga organizem ne more shranjevati in ga moramo uživati vsakodnevno. Koliko vitamina C potrebujemo je odvisno od naše starosti, spola, telesne teže, življenjskega sloga in ali smo noseči ali ne.
In kaj vitamin C počne?
V osnovi je vitamin C antioksidant, kar pomeni, da se v telesu bojuje s silami, ki povzročajo poškodbe organov, tkiv in celic. Tako vitamin C varuje telo in ga lahko še posebej povežemo s preprečevanjem znakov staranja.
Kite in vezivno tkivo po celem telesu potrebujejo vitamin C, da ostanejo zdrave in močne. Vitamin C varuje kožo pred škodljivimi učinki UV žarkov. Če je vaša koža utrpela radiacijske poškodbe, vam vitamin C pomaga pri celjenju in odpravlanje večjega dela teh škodljivih učinkov.
Vse dokler skrbite za svoj dnevni vnos vitamina C, boste trdnega zdravja, vaš imunski sistem pa bo deloval učinkovito, kot še nikoli.
Spodaj je navedenih nekaj funkcij in učinkov vitamina C v našem telesu:
- Krepitev imunskega delovanja
- Preventivni anti-oksidantni učinek
- Tvorba kolagena
- Podpora delovanju nadledvičnih žlez
- Delovanje proti povzročiteljem virusnih okužb (prehladi, gripa, hepatitis, herpes, mononukleoza, pasavec, ošpice)
- Delovanje proti povzročiteljem bakterijskih in gljivičnih okužb
- Pomirja vnetja (cistitis, bronhitis, prostatitis, bursitis, artritis, astma)
- Podpira delovanje ledvic
- Pospešuje okrevanje po operativnih posegih
- Pospešuje okrevanje po poškodbah
- Pomaga pri premagovanju odvisnosti – vključno od drog, alkohola in nikotina
- Razstruplja
- Je naravno odvajalo
- Premaguje anemičnost – promaga pri absorpciji železa
- Preprečuje arteriosklerozo – upočasni zlepljanje krvničk, zvišuje ravni ‘dobrega’ HDL
- Deluje proti-rakavo
- Popravlja in pomaga tvoriti DNK
- Poganja in krepi imunski sistem
- Nevtralizira in uničuje toksine in težke kovine, ki povzročajo obolenja (kot kadmij, svinec in živo srebro)
- Nevtralizira proste radikale in popravlja škodo, ki jo povzročajo
- Transportira amino kisline skozi celične membrane
Vitamin C lahko nevtralizira in uniči celo vrsto toksinov. Vitamin C krepi odpornost gostitelja, s čemer močno ojača sposobnost imunskega sistema pri nevtraliziranju bakterijskih in glivičnih okužb.
Nedavno je ameriški National Institutes of Health objavil dokaze, da ima vitamin C proti-rakave učinke. Ob tolikšni množici zdravilnih učinkov se človek vpraša, zakaj je z njimi seznanjenih tako malo zdravnikov?
Večina organizmov tvori svoj lastni vitamin C, ko so izpostavljeni stresu, najsi gre za bolezen ali poškodbo. Mati Narava jim je zagotovila orodje za ozdravitev: pač tvorijo več askorbinske kisline. Posledično trpe manj bolečin, ostanejo aktivni, lahko spijo in imajo boljši apetit, kar vse skupaj pomaga pri zdravljenju. Vitamin C je sestavni del praktično vseh telesnih procesov in pomaga organizmu ohranjati homeostazo.
Ob pregledu vseh študij opravljenih v laboratoriju, na tkivih, na živalih in človeku, v katerih so proučevali učinke izpostavljenosti toksinom na koncentracije vitamina C, so odkrili eno ali več od naslednjih dejstev ali posledic:
- Znižanje ravni vitamina C in drugih antioksidantov (kri in/ali tkiva posebej specifično prizadeta);
- Zvišane ravni oksidativnega stresa, kar kaže na potekajočo oksidacijo;
- Povečano jetrno tvorbo vitamina C (pri vrstah, ki so tega sposobne), kot prilagoditvenega odgovora;
- Povečana poraba vitamina C in drugih antioksidantov;
- Direktna korelacija med toksično aktivnostjo in ravnmi antioksidantov (nižje ravni antioksidantov, večja klinična toksičnost);
- Akutni začetek skorbuta ali drugih kliničnih znakov, ki so povezani z akutnim izropanjem vitamina C.
V svoji knjigi o vitaminu C Irwin Stone navaja:
‘Skozi celotno evolucijo vretenčarjev, vključno s sesalci, je Narava uporabljala askorbično kislino za ohranjanje fiziološke homeostaze. V preprostem, netehničnem jeziku to pomeni, da se je ob pojavu stresnih situacij, ki so zmotile biokemično ravnovesje živali, začela tvoriti večja količina askorbinske kisline z namenom, da bi stvari zopet normalno stekle. Količina proizvedene askorbinske kisline je premosorazmerna jakosti stresa, in če je je bilo proizvedene dovolj in dovolj zgodaj, je bila žival sposobna preživeti negativne biokemične učinke dotičnega stresa. Če pa je bil, na drugi strani, encimski sistem potreben za tvorbo askorbinske kisline, preobremenjen ali onemogočen zaradi stresorjev in je posledično lahko proizvedel premalo askorbinske kisline, potem je žival podlegla. Človek, ki ni sposoben sam proizvajati lastne askorbinske kisline, se tega naravnega varovalnega mehanizma ni mogel posluževati. Namesto tega so stresi še bolj izropali njegove nizke zaloge tega življenjsko pomembnega metabolita. Zdaj ima človek možnost, da brez naporov posnema ta v času potrjen varovalni mehanizem s tem, da poseže po askorbinski kislini in je pogoltne še dodatne količine, kadar koli je izpostavljen biokemičnemu stresu.
S posnemanjem tega normalnega procesa za borbo proti stresu ima človek celo veliko prednost pred ostalimi sesalci – zagotovi si lahko neomejeno zalogo askorbinske kisline, ne da bi bil odvisen od encimskega sistema, ki le-te morda ni sposoben proizvesti dovolj, ali dovolj hitro. Vedeti mora le, koliko je mora vzeti.
Ena od najbolj izstopajočih lastnosti askorbinske kisline je njena netoksičnost, celo pri zelo visokih odmerkih in dolgih obdobjih jemanja. To je znano že od tridesetih let prejšnjega stoletja, zaradi česar lahko rečemo, da je askorbinska kislina ena od najmanj toksičnih spojin, kar jih poznamo glede na njen fiziološki učinek. Lahko ga uživamo v ekstremno visokih odmerki, tudi intravensko, ne da bi zaznali kakršne koli resne stranske učinke.
Čeprav je askorbinska kislina kategorizirana kot ena najmanj toksičnih spojin, lahko pri nizkem odstotku posebej občutljivih ljudi, ki so bili tako dolgo časa izpostavljeni zelo nizkim ravnem le-te, nenadno občutno zvišanje vnosa askorbinske kisline, oralno, izzove stranske učinke. Askorbinska kislina se pri sesalcih normalno tvori v jetrih, od koder prehaja neposredno v krvni obtok. Tako se povsem izogne prebavnemu traktu, ki je po drugi strani običajna pot pri človeku. Dokaz teh stranskih učinkov je lahko pojav tiščanja v želodcu, bruhanja, driske, glavobola ali izpuščajev, kar pa vse izgine ob zmanjšanju odmerkov ali opustitvi askorbinske kisline. Pri teh super občutljivih posameznikih je potrebno opraviti teste, s katerimi ugotavljamo ali se lahko tem simptomom izognemo z zamenjavo askorbinske kisline z bazičnim natrijevim askorbatom, uživanjem odmerkov ob hrani, ali pa s postopnim večanjem odmerka do želene višine, namesto da že takoj na začetku pričnemo s polnim odmerkom. V mnogih primerih prvotna netoleranca na askorbinsko kislino izgine.’
(Irwin Stone, The Healing Factor)
Dr. Tom Levy v uvodu svoje knjige Vitamin C, Infectious Diseases and Toxins: Curing the Incurable navaja:
‘Na vrhuncu epidemije otroške paralize leta 1949, ko so vsi mladi starši živeli v strahu, ali bo njihov otrok postal naslednja žrtev, je dr. Frederick R. Klenner, objavil uspešno ozdravitev 60 od 60 bolnikov z otroško paralizo, ki so prišli v njegovo ordinacijo ali na urgenco. še več, poročal je, da niti eden od 60 pacientov, ki jih je ozdravil, ni utrpel stranskih posledic virusa otroške paralize, ki pogosto pusti preživele doživljenjsko pohabljene. Te dokaze je predstavil Klenner leta 1949 na letni konferenci ameriškega zdravniškega združenja, kjer so obravnavali zdravljenje bolnikov z otroško paralizo. Kot lahko vidite so Klennerjevi raziskava in podatki nedvoumni in jasni, zato je prepuščeno bralcu, da presodi, kako so lahko te informacije ostale prezrte v preteklosti in so prezrte še danes. Kako je to možno, ne vem, vendar je žalostno dejstvo, da te dokumentirane uspešne in dramatične ozdravitve z vitaminom C s strani dr. Freda Klennerja in drugih, zdravniška srenja popolnoma ignorira. Dr. Klenner je v svoji praksi ugotovil, da lahko detoksificira večino virusnih obolenj z intravenskimi odmerki vitamina C, ki jih je uporabljal celo pri zastrupitvah z ogljikovim monoksidom, zastrupitvah z barbiturati in kačjih pikih’.
Očitno vitamin C ni politično sprejemljiv. Sicer rešuje življenja, a ni politično sprejemljiv. Sicer je cenovno dostopen in brez neželenih stranskih učinkov, a politično nesprejemljiv.
To je skoraj tako, kot bi zdravniki na medicinski fakulteti opravljali izpit, katerega vsebina bi prepovedovala, da bi se ne kdaj koli zanašali na vitamin C pri zdravljenju česar koli. Ali obstaja nekakšna zaprisega proti vitaminu C , ki jo morajo narediti zdravniki, če hočejo končati medicinsko fakulteto? Seveda poznamo nekaj izjem. Najbolj znani poleg dr. Freda Klennerja bi bili dr. Robert Cathcart, dr. Tom Levy in Nobelov nagrajenec dr. Linus Pauling.
Vsi ti priznani in ugledni doktorji so veliko pisali o svoji uporabi vitamina C. Dr. Klenner je nekoč zapisal: “Vitamin C je potrebno dati bolniku, ko zdravniki diagnozo šele postavljajo.” On je vedel iz prve roke, da to lahko pomeni odločitev za življenje ali smrt. Sledi primer iz njegove lastne prakse, ki podkrepi to njegovo maksimo:
‘V mojo ordinacijo je prišel odrasel moški, ki se je pritoževal nad ostrimi bolečinami v prsih in nezmožnostjo globokega dihanja. Izjavil je, da ga je 10 minut pred tem nekaj “pičilo” ali “ugriznilo”. Ker sem ocenil, da bi šlo lahko za Črno vdovo, nisem niti iskal sledi ugriza, ampak sem zaradi resnosti primera takoj posegel po enem gramu intravenskega kalcijevega glukonata. Ta ni prinesel olajšanja. Rotil me je naj mu pomagam, češ da umira. Postajal je vse bolj modrikast [zaradi pomanjkanja kisika]. V 50 cm3 brizgo smo dali 12 gramov vitamina C in mu ga vbrizgali intravensko, kolikor hitro se je dalo. Še preden je prejel celo vsebino brizge, je dejal: “Hvala Bogu”. Tako hitro je bil namreč nevtraliziran strup. Poslali smo ga domov, da poišče “krivca”. Kmalu se je vrnil z nečem, kar je spominjalo na miš. Bilo je dolgo kakšne 4 cm in imelo dolgo rjavo dlako. Po celi dolžini hrbta je imelo temno liso. Imelo je sedem parov nog in miši podoben rep. Naslednjega dne sem odnesel “stvar” na univerzo Duke, kjer so ugotovili, da gre za vrsto gosenice. Ta nenavadna gosenica je pustila 44 rdečih izboklin na hrbtu svoje žrtve. Brez vitamina C bi umrl zaradi šoka in zadušitve. Če bi šel v katero koli drugo ordinacijo, bi zagotovo umrl. O tem ni nikakršnega dvoma’.
Tako kot dr. Linus Pauling tudi sam gledam na dr. Klennerja kot na pionirja vitamina C. Da bi bolje razumeli zakaj, si preberite Klennerjevo razpravo Ugotovitve o odmerkih in vnosu askorbinske kisline pri uporabi v količinah, ki presegajo vitamine na patologijo človeka (Observations On the Dose and Administration of Ascorbic Acid When Employed Beyond the Range Of A Vitamin In Human Pathology). Po oddaji razprave ga je zaradi neobičajno visokih odmerkov askorbinske kisline, ki jih je uporabljal dr. Klenner pri zdravljenju, urednik prosil naj potrdi navedene količine. Sledi njegov odgovor:
“V roke urednika ICAN Journala: S tem potrjujem, da so vsi navedeni ‘količinski’ dejavniki pravilni in preverljivi v kartotekah moje ordinacije in bolnišnice. Zaznamek, ki se nanaša na 150 gramov, predstavlja količino uporabljeno pri odpravi patologije v danem primeru in gre za količino, ki je bila dana v obdobju 24 ur. (Kontinuiran intravenski vnos.) To je bilo opravljano s tremi litrskimi steklenicami destilirane vode, iz katerih smo odlili ravno toliko, kot je znašala količina vitamina C v ampulah. Nedavno je FDA objavila ‘opozorilo’, da je lahko prevelika količina natrijevega askorbata škodljiva, nanašajoč se na natrijeve ione. V odgovor na to lahko izjavim, da že več let uživam 10 do 20 gramov natrijevega askorbata dnevno, in moje krvne ravni natrija ostajajo normalne. Te ravni je preverjal potrjeni laboratorij. Davjset gramov vsak dan, a moj urin ostaja na ali rahlo nad pH 6.”’(Citat iz knjige dr. Toma Levyja, Vitamin C, Infectious Diseases and Toxins: Curing the Incurable)
Doziranje
‘Vitamin C Foundation priporoča, da vsakdo dopolnjuje s 3.000 mg askorbinske kisline dnevno. Z upoštevanjem Dinamičnega pretoka, ki sta ga utemeljila dr. Hickey in dr. Roberts, zdaj priporočamo razporeditev te količine prek celega dneva, denimo po 1.000 mg ob vsakem obroku hrane. Opomba: to je njihov minimalni dnevni odmerek. Priporočilo je več kot 30-kratnik odmerka Državne akademije znanosti ameriške vlade. (75 – 90mg) in 15 krat več od trenutnega priporočila Inštituta Linusa Paulinga in Levinove skupine pri ameriškem National Institutes of Health (200mg). Linus Pauling osebno je predpisoval 2- do 6-kratnik odmerka, ki ga priporoča Vitamin C Foundation (6.000 do 18.000 mg vitamina C). Pauling je zapisal, da ti odmerki temeljijo na velikih količinah vitamina C, ki jih proizvajajo živali za doseganje podobnih ravni.
Avtor in strokovnjak za vitamin C dr. Thomas E. Levy, priporoča 2 do 4 kratnik našega priporočila (6.000 do 12.000 mg dnevno). Naše priporočilo temelji deloma na delu dr. Robert Cathcarta, ki je določil, da sposobnost toleriranja oralnega vnosa vitamina C znaša med 4 in 16 grami dnevno, v obdobju zmerno (ne močno) slabega zdravja. Cathcartove klinične izkušnje kažejo, da skoraj vsi ljudje lahko prenesejo 4 grame (4.000 mg) vitamina C dnevno. Vitamin C Foundation zagovarja 1 gram vitamina C dnevno za otroke, odvisno od njihove starosti, do starosti treh let: 1 gram za 1-letnike; 2 grama za 2-letnike, 3 grami za 3-letnike. Naš priporočeni dnevni odmerek ne preprečuje ali razrešuje takšnih obolenj, ki so povezana s pomanjkanjem vitamina C. Na primer, mi menimo, da obolenja srca zahtevajo 6.000 do 18.000 mg vitamina C dnevno in da potrebuje rak od 14.000 do 39.000 mg dnevno.’ (Izvleček izbral Owen Fonorow, soustanovitelj Vitamin C Foundation, iz knjige ‘An open challenge to the RDA for Vitamin C’, avtorjev dr. Hickeya in dr. Robertsa)
Liposomski vitamin C (Lypo-spheric vitamin C) dostavi 93 – 98% vitamina C neposredno v tkiva, kar pomeni, da so v primerjavi z oralnim askorbatom potrebni veliko manjši odmerki, s čemer se izognemo odvajalnemu učinku, ki ga povzročajo visoki oralni odmerki vitamina C. Po navedbah dr. Toma Levyja je liposomska oblika vitamina C desetkrat učinkovitejša od intravenske oblike vitamina C.
“Ugotovil sem, da je v liposome zaprt vitamin C, namenjen oralnemu uživanju, nekako 10 krat klinično učinkovitejši pri premagovanju infekcijskih obolenj od intravenskega vitamina C. Glede na to da sem dal pacientom na tisoče intravenskih odmerkov vitamina C in jih sam prejel na stotine, sem to kar težko doumel, čeprav so bili klinični izsledki povsem nedvoumni. Šele kasneje sem spoznal, da so za njegovo večjo biodostopnost odgovorni liposomi. Za njegov intracelični vnos, vključno do mitohondrijev, endoplazmičnih retikulumov in celo do celičnega jedra (nukleusa) … 2 do 6 paketkov dnevno zadostuje večini ljudi v večini okoliščin.” dr. Tom Levy
Varnost vitamina C
Vitamin C je klasificiran kot “generally regarded as safe” (GRAS). To pomeni, da ga ameriška FDA prepoznava kot na splošno varnega. Njegova toksičnost je nizka. Toksičnost askorbata lahko primerjamo s toksičnostjo vode. Obe spojini sta življenjsko pomembni človeškemu telesu in človek bi umrl, če ju ne bi imeli na voljo dovolj. Vendar pa bi se bilo verjetno lažje ubiti s prevelikim odmerkom vode, kot bi se bilo s prevelikim odmerkom oralnega askorbata. Medtem, ko so poročila o smrtih zaradi popitja prevelikih količin vode redka, pa vendarle obstajajo. In vendar nam ni uspelo odkriti niti enega samega primera smrti zaradi zaužitja prevelike količine oralnega vitamina C. Visoki odmerki askorbata so prav neverjetno netoksični.
Priporočeno branje:
- Ascorbate: The science of Vitamin C. S. Hickey & H. Roberst. Www.Lulu.com
- Vitamin C, Infectious Diseases and Toxins. Thomas Levy, Philadelphia Xlibris, 2002
- The Healing Factor: Vitamin C against disease. Irwin Stone. Objavljeno na: www.vitamincfoundation.org/stone/
- How to live longer and feel better. Linus Pauling, Ph. D. Corvallis: Oregon State University Press, 2006
Zanimive povezave za vitamin C:
