Čezkožni (topični) magnezij: kako deluje?

Čezkožni (topični) magnezij: kako deluje? Topični magnezij, po metodi vnosa mineralov v telo skozi kožo, se morda lahko zdi komu nekaj novega in skrivnostnega, vendar temelji tako na starodavnih dognanjih, kot izsledkih sodobne znanosti. Ali ste kdaj uporabili obliž za pomoč pri odvajanju od kajenja ali za zmanjšanje bolečin? Ali pa morda tisto drago kremo za kožo, ki ste jo kupili, da bi vaša koža izgledala mlada in zdrava? Če ste uporabljali ali so vam poznani kateri od omenjenih izdelkov, potem so vam znana tudi temeljna načela čezkožne uporabe magnezija.

Kako se topični magnezij absorbira skozi kožo?

Koža, največji organ našega telesa, ima tri temeljne naloge: nadzor temperature, razstrupljanje in funkcijo pregrade ali zaščite. Medtem ko je ena naloga kože, torej funkcija pregrade oz. zaščite, v tem, da ohranja vodo in vlago znotraj in bakterije in strupe zunaj, pa drugi dve nalogi kože, torej nadzor temperature in razstrupljanje, sploh ne bi bili možni, če bi bila koža resnična popolnoma neprodušna pregrada.

Ko se potimo, denimo, istočasno nadzorujemo telesno temperaturo in obenem izločamo toksine skozi kožo. Če lahko skozi kožo nekaj izločamo, lahko kaj tudi sprejemamo. Primer tega fenomena je dejstvo, da lahko pri človeku, ki redno uporablja deodoranse, ki vsebujejo aluminij, z urinskimi in fekalnimi testi odkrijemo vsebnost izločenega aluminija.

Definicija kožne absorpcije

Dejstvo je, da mnoge snovi vstopajo v telo skozi zunanjo plast kože in v krvni obtok. Za boljše razumevanje tega procesa si predstavljajte gosto tkano volneno tkanino. Medtem ko je od daleč videti neprepustna, je od blizu v resnici močno prepustna. Ravno ta poroznost kože, z več milijoni drobnih odprtin, omogoča ne le izločanje potu in drugih toksinov, ampak omogoča tudi absorpcijo nekaterih snovi. Ta proces je znan kot kožna absorpcija. Ko enkrat snov preide zunanje plasti kože, vstopi v lokalni limfni in žilni sistem in kmalu zatem v širši krvni obtok.1

Poti absorpcije čezkožnega magnezija

Čeprav natančen mehanizem transfera skozi kožo še ni povsem razložen, obstajajo tri hipotetične poti tega prehajanja:
  • Medcelična kožna absorpcija, do katere prihaja med celicami zunanje plasti kože oz. stratum corneum.
  • Skozicelična kožna absorpcija, kjer snovi prehajajo neposredno skozi kožne celice.
  • Absorpcija skozi folikle in žleze, znana tudi kot ”apendagealna absorpcija”, ki kaže tudi značilnosti ”učinka rezervarja”, pri katerih se snovi shranjujejo znotraj žlez za podaljšano absorpcijo.

Kožna prepustnost: dobro in slabo

Nekatere najbolj prepričljive zgodbe o prehajanju snovi v telo skozi kožo prihajajo s strani vladnih služb, ki se ukvarjajo z aktivnim proučevanjem in nadzorom kožne absorpcije v svojih službah za kemično varnost. Poročilo Svetovne zdravstvene organizacije objavljeno leta 2005, zelo jasno definira prepustnost kože:
Medtem ko koža sicer deluje kot pregrada, ta pregrada ni popolna. Skozi kožo prehajajo mnoge snovi, najsi bo namerno ali nenamerno, in resnično prihaja do kožne presnove. Zaradi njene velike površine, je lahko koža v nekaterih okoliščinah izpostavljenosti glavna pot vstopa snovi v telo.”
Ta “glavna pot vstopa” je postala središčna skrb v mnogih primerih, ko strupene snovi uidejo v zrak, vodo in celo v mestni vodovod. Kalifornijska agencija za zaščito okolja (California Environmental Protection Agency) je izdala poročilo z naslovom “Klorirane snovi v vašem domu”, v katerem opozarja na tveganje za raka, ki ga predstavljajo kemikalije s klorom. Agencija opozarja:
“Dolgo, vroče tuširanje v tipični, majhni kabini za tuš, lahko občutno poveča vašo izpostavljenost kloroformu. Če uporabljate zaprte kopalne bazene, kadi ali plavalne bazene, obstaja nevarnost izpotavljenosti visokim odmerkom kloroforma.”2
Pri Health Canada so ocenili, da je lahko izpostavljenost kože določenim strupenim ogljikovodikom v vodi Velikih jezer enako nevarna kot oralna izpostavljenost, in opozorila kopalce, še posebej tiste s sončnimi opeklinami, ki lahko pospešijo absorpcijo skozi kožo.3 Problem je tudi varnost pri delu. Delavci v različnih industrijskih panogah so pogoste žrtve zastrupitev, neredko smrtnih, s strani snovi, ki prodrejo v telo izključno skozi kožo in nato v krvni obtok, kot denimo ob izpostavljenosti osvinčenemu bencinu in insekticidom.4

Evropska komisija in Svetovna zdravstvena organizacija sta izdali dokumente, kot “Guidance Document on Dermal Absorption” in International Programme on Chemical Safety. Kriteriji zdravja okolja služijo agencijam pri navodilih delavcem o zaščiti pred izpostavljenostjo strupenim snovem.

Medtem ko vladne službe, kot ti omenjeni, delajo na zmanjšanju prenosa kemikalij skozi kožo, pa skuša metoda čezkožnega vnosa zdravil ta fenomen izkoristiti v svoj prid. Tako najdemo na trgu čezkožne obliže, kot transportne sisteme za nikotin, hormone, analgetike in drugo. Te metode so čislane zaradi svojih očitnih prednosti pred oralnim vnosom zdravil, kot navaja farmacevt Stanley Scheindlin v reviji Molecular Interventions:
Pacienti pogosto pozabijo vzeti zdravila, in celo najbolj disciplinirani se naveličajo požiranja tablet, še posebej, če jih morajo vzeti dnevno več različnih in večkrat. Poleg tega, izognitev gastrointestinalnem traktu prepreči draženje le-tega, do katerega prihaja pogosto, ter prepreči delno deaktivacijo s strani jeter.”5
Medtem ko so čezkožna zdravila dobro znana v zdravstveni srenji, pa je pri čezkožni terapiji z magnezijevim oljem seveda pomembno predvsem dejstvo, da je magnezij bistven mineral za človeško telo, in da gre za njegovo povsem naravno obliko. Tako uporaba čezkožnih pripravkov magnezija prinaša vse prednosti čezkožne metode, in nobene pomanjkljivosti vnosa telesu tujih snovi v organizem. Magnezij je zelo koristna in nujna snov. Medtem, ko kemikalije, ki jih vsebujejo čezkožna farmacevtska zdravila, telesni detoksifikacijski sistemi aktivno filtrirajo, dezaktivirajo in izločajo, je magnezij dobrodošel in aktivno sprejet s strani celic.

Ljudje uporabljajo kožo kot neposredno pot v telo že stoletja, šele pred kratkim pa so začenjali razumevati tudi mehanizme, na katerih temelji. Mnogim je znano zdravilno učinkovanje savne, ki se pogosto koristi za detoksifikacijo in splošno dobrobit. Savne so najbližja inačica antične zdravilne metode “balneologije”.

Starodavne terapije so v resnici vključevale celo vrsto različnih čezkožnih terapij, vse od mineralnih kopeli, do zeliščnih kompres ali blatnih oblog, do parnih in znojnih kabin. Te čezkožne terapije niso bile omejene le na eno kulturo, vendar so bile sestavni del mnogih dokumentiranih družb celega sveta.

Homer v Odiseji pogosto omenja kopalne navade svojih herojev, s čemer vedno znova opozarja na pomen tega početja.

V desetem stoletju znameniti zdravnik Pavel iz Egine, v medicinski razpravi obravnava balneologijo, v katerem posebej izpostavlja različne vrste mineralnih vod za različne zdravstvene težave.

Angleško mesto Bath je dobilo ime svojih vročih mineralnih vrelcih. Tradicionalna povest o njegovem izvoru navaja zgodbo o sinu nekega starodavnega kralja, ki je zbolel za gobavostjo. Potem ko so ga izgnali iz palače, se je zatekel v mineralne kopeli v Bath, od koder se je čudežno vrnil povsem zdrav.

Ob Ponce de Leonovem in Hernando DeSotovem iskanju “Vrelca mladosti” v novem svetu mnogi razglabljajo, da se zgodbe polne pretiravanja, ki so iz tega izšle, nanašajo na zdravilne učinke geotermalnih mineralnih vrelcev. Pred komercializacijo so bili ti isti termalni vrelci mesta, na katera so domorodni Indijanci vodili svoje bolne in ranjene, ter jih zato branili pred osvajalci kot svete in nedotakljive kraje.

Časovno bližje primere topičnih ali čezkožnih terapij najdemo od 18. do začetka 20. stoletja, in ti so pripeljali do tehnološkega napredka, ki smo mu priče danes. Po celotni Evropi je vse od konca 18. stoletja koža, kot vstopna pot za zdravilne terapije, predstavljala zelo priljubljeno možnost. V času, ko so odprte rane često pripeljale do okužbe, je imel čezkožni pristop k zdravljenju pogosto prednost pred tveganim kirurškim.

Na primer, namakanje v žveplenih mineralnih kopelih je postalo razširjena metoda zdravljenja putike, ki je sicer pogosto zahtevala amputacijo obolelega uda. Zgodnje izdaje Farmakopeje ZDA (United States Pharmacoepia – USP) so opisovale različne obkladke in terapevtske paste namenjene nanašanju na komprese, kar prestavlja predhodnike sodobnih čezkožnih obližev. Podobno tudi zeliščarji koristijo komprese in zeliščne pripravke, ki izkoriščajo zdravilne lastnosti rastlin.

Na enak način, kot je sodobna znanost ne le potrdila, ampak se tudi okoristila s tradicionalnim poznavanjem zdravilnih učinkov rastlin in njihovih sestavin, današnje študije raziskujejo mehanizme absorpcije skozi kožo in zlagoma potrjujejo pristope zdravilcev iz časov predzgodovine.

Ali obstajajo tudi študije o čezkožnem vnosu magnezija?

Dokumentirane raziskave o učinkih, ki jih prinaša čezkožni magnezijev klorid na kemijo krvi vključujejo tudi raziskavo dr. Normana Shealyja, ustanovitelja Ameriškega združenja za holistično medicino, ki je v študijo vključil šestnajst posameznikov z nizko znotraj-celično ravnjo magnezija. Udeleženci so dobili navodila naj si enkrat dnevno 20 minut namakajo noge v kopelih magnezijevega klorida, poleg rednega škropljenja celega telesa z magnezijevim oljem. Po zgolj štirih tednih izvajanja predpisane uporabe magnezijevih pripravkov so pri 75% udeležencev izmerili zelo opazno povišanje njihovih celičnih ravni magnezija.

Druga študija, ki jo je izvedel dr. D. H. Waring z univerze v Birminghamu, je pokazala, da ima 1% raztopina magnezijevega sulfata v topli kopeli takojšni učinek na serumske ravni magnezija.7

In končno, poljska študija se je osredotočila specifično na vprašanje prodiranja ionov skozi kožo. Z uporabo kromatografije so raziskovalci demonstrirali in vitro, da lahko kovinski kationi magnezija v resnici prodrejo skozi kožo. Ti poljski raziskovalci so odkrili dokaze za več smeri absorpcije:
Raznoliki vplivi … na stopnjo propustnosti za kovinske ione kažejo na prisotnost različnih poti prodiranja ionov skozi kožo. Te označujejo tudi različne časovne značilnosti prehajanja posameznih ionov skozi kožo.”8
Omeniti velja, da so v tej študiji uporabljali atmosferske koncentracije, ki so zelo nizke v primerjavi z veliko višjimi, ki jih tipično uporabljamo pri čezkožni terapevtski uporabi magnezijevega olja.

Ravno tako ne moremo govoriti o pomanjkanju poročil o pozitivnih učinkih rabe čezkožnih pripravkov magnezijevega klorida s strani zdravnikov in uporabnikov. Mnoga od teh poročil opisujejo trenutne in temeljite učinke na počutje in zdravje ob uporabi čezkožnih pripravkov magnezijevega klorida, neredko prav s strani uporabnikov, katerih oralni odmerki magnezijevih dopolnil v preteklosti niso zadostili njihovim pričakovanjem.

Poznamo vrsto dejavnikov, ki vplivajo na povečanje absorpcije magnezijevega olja skozi kožo. Ti vključujejo:
  • povečanje področja uporabe,
  • podaljšanje časa, ko je pripravek na koži,
  • povečanje pogostosti uporabe pripravka,
  • spreminjanje lokacije uporabe, saj nekateri predeli kože, denimo podpazduha ali lasišče, absorbirajo veliko hitreje in temeljiteje,
  • zvišanje temperature predela obravnave,
  • navlaženost kože.
Individualna izbira je odvisna od osebnih preferenc in individualnih odzivov.

Za več informacij si preberite prispevek Uporaba čezkožnih magnezijevih pripravkov.

Zakaj bi uporabljali magnezijevo olje, če nam je na voljo hrana bogata z magnezijem?

Čeprav je možno in priporočljivo zagotavljati si magnezij iz več različnih virov, pa študije kažejo, da uživa večina zahodnjakov živila z nizko vsebnostjo magnezija, od katerih je vsak peti deležen manj kot polovice RDA za magnezij v svoji vsakodnevni prehrani.9 Na oralno dopolnjevanje pa na drugi strani vpliva vrsta dejavnikov v vaših prebavilih – in to ne glede na to, katero obliko oralnega magnezija si izberemo.

Ker je ves oralno zaužiti magnezij potencialno odvajalo, se možnosti za absorpcijo magnezija skozi prebavila zelo zmanjšajo zaradi njegovega skrajšanega tranzitnega časa. Oralni magnezij je tudi precej nepripraven zaradi količine, ki je potrebna za ustrezen odmerek. Multivitaminska dopolnila tipično ne vsebujejo dovoljšnih količin magnezija predvsem zaradi naporov za zmanjšanje odmerka in velikosti dopolnila, po drugi strani pa so tudi magnezijeva dopolnila sama po sebi precej zajetna. Upoštevajoč te pomanjkljivosti in številne dejavnike, ki lahko vplivajo negativno na absorpcijo oralnega magnezija v prebavilih, izkazuje čezkožni magnezij očitne prednosti.

Mejnik v zagotavljanju trdnega zdravja

Magnezijevi pripravki Ancient Minerals

Magnezijevi pripravki za čezkožni vnos Ancient Minerals

Najsi gre za sredstva proti bolečinam, antidepresive ali hormonsko terapijo se vse več ljudi iz različnih razlogov odloča za čezkožna zdravila in učinkovine, najsi da ne morejo požirati tablet, imajo težave s prebavili ali iz čisto osebnih razlogov. Čezkožna uporaba namreč odgovarja vsem naštetim zadržkom.



Čezkožni magnezij:
  • je varen, praktičen, cenovno dostopen in učinkovit.
  • Omogoča nam maksimiziranje količine, ki jo lahko zagotavljamo vsakodnevno, ne da bi nam bilo treba skrbeti glede driske, prebave ali jemanja dodatnih tablet večkrat dnevno.
  • Je še posebej koristen pri bolečinah, saj ga lahko nanesemo neposredno na obolelo mesto in prinese trenutne rezultate, namesto da čakamo, kdaj se bo absorbiralo sredstvo proti bolečinam skozi prebavni trakt.
Vse dokler so molekule ali ioni dovolj majhni, da lahko prodrejo skozi porozno površino kože, potem ni nobenega dvoma, da bodo sčasoma končali v krvnem obtoku. Čezkožni magnezij izkoršča absorpcijske sposobnosti največjega telesnega organa, najsi bo v obliki pršenja na kožo, kopeli ali masaže.

Koža je živa in diha — je najučinkovitejši organ rastrupljanja z nepredstavljivim potencialom remineralizacije organizma. Kaj se zgodi, ko združite človekov najbolje delujoči organ z enim od najpomembnejših mineralov življenja, kar jih poznamo? Odskočno desko za čilost in trdno zdravje.


Viri:
  1. Kielhorn J, Melching-Kollmuß S Mangelsdorf I. Dermal Absorption: WHO/International Programme on Chemical Safety, Environmental Health Criteria. Geneva, Switzerland: World Health Organization; 2005. Dostopno na: http://www.who.int/ipcs/features/2006/ehc235/en/index.html.
  2. Air Resources Board. Chlorinated Chemicals in Your Home. Indoor Air Quality Guideline. California Environmental Protection Agency; May 2001. Dostopno na: http://www.arb.ca.gov/research/indoor/clguide.pdf
  3. Moody RP, Chu I. Dermal exposure to environmental contaminants in the Great Lakes. Environmental Health Perspectives. 1995; 103(9):103–114.Dostopno na: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1518828/.
  4. Barrett CW. Skin Penetration. Journal of the Society of Cosmetic Chemists. 1969;20:487-499.
  5. Scheindlin S. Transdermal Drug Delivery: Past, Present, Future. Molecular Interventions. 2004; 4: 308–312.
  6. Sircus M. Transdermal Magnesium: A New Modality for the Maintenance of Health. Dostopno na: http://www.omega3global.com/shop/images/pdfs/transdermal_magnesium.pdf.
  7. Waring R.H.. Report on magnesium sulfate across the skin. School of Biosciences, University of Birmingham. Dostopno na: http://www.mgwater.com/transdermal.shtml.
  8. LaudaÅ„ska H, Lemancewicz A, Kretowska M, Reduta T, LaudaÅ„ski T. Permeability of human skin to selected anions and cations–in vitro studies. Research Communications in Molecular Pathology and Pharmacology. 2002; 112(1-4):16-26.
  9. King DE, Mainous AG 3rd, Geesey ME, Woolson RF. Dietary magnesium and C-reactive protein levels. Journal Of The American College Of Nutrition. 2005 Jun;24(3):166-71. Dostopno na: MEDLINE s polnim besedilom, Ipswich, MA.

Save