Konoplja pri nas
Spomini na pretekle čase, nostalgija in spoštovanje vsega, kar je narodno in je sestavni del tradicije, nas pripelje tudi v svet konoplje in lanu, k rastlinama, od katerih smo bili stoletja odvisni, a smo se jima odpovedali v življenju ene same generacije. Gojenje konoplje in lanu je zasedalo pomembno mesto v življenju kmetov. Iz vlaken so izdelovali različne izdelke za vsakdanjo rabo. Vedno se je našlo kaj za prodajo: platno, brisače, prti ali vreče. Tkanine in drugi izdelki iz njiju so bili najdragocenejša dota za nevesto, ki je odhajala od domače hiše. V dobi intenzivne predelave konoplje in lanu nezaposlenosti na vasi ni bilo. Bili sta središče družabnega življenja. Obe rastlini sta pripomogli k pogostejšemu druženju, k večji pozornosti med ljudmi in k vzajemni pomoči: od žetve do žetve; enkrat pri močenju, drugič pri trenju, predenju in nazadnje pri tkanju.
Civilizacijski “napredek” in razvoj industrije nista bila naklonjena rastlinam, ki so še do sredine tega stoletja spremljale kmeta vse življenje, od prvega joka na čisti beli konopljeni rjuhi, pa do zadnjega izdiha na mogoče strgani, toda še vedno beli v konopljo oblečeni slamarici.
Najstarejši zapis o gojenju konoplje na slovenskem ozemlju najdemo v popisu premičnin jurklošterske kartuzije iz 13. februarja 1589. V 19. stoletju je konoplja na Kranjskem rastla na 1 % njiv. Na slovenskem štajerskem je bilo leta 1875 pod konopljo 0,64 % njivskih površin, na Koroškem 0,8 %, leta 1913 še vedno 0,24 %, medtem ko je bilo leta 1939 samo še 0,02 %, v Prekmurju pa 0,17 %.
Na področju nekdanje Jugoslavije se je konoplja gojila skoraj povsod. Prvi obrati za predelavo konoplje so bili ustanovljeni v Vojvodini ter Slavoniji še pred I. svetovno vojno. Prva organizirana proizvodnja konopljenih izdelkov, torej vrvi, je bila postavljena v Stojkovcu blizu Leskovca leta 1884. V času Avstro-Ogrske so leta 1901 ustanovili v Osijeku Industrijo za predelavo lanu in konoplje. Tovarna vrvi v Odžacih je bila ustanovljena leta 1906.
Pridelovanje konoplje v kraljevini Jugoslaviji je bilo posebno intenzivno v letih pred II. svetovno vojno. K temu so prispevale ekonomske sankcije proti Italiji kot eni od največjih svetovnih izvoznikov konopljenih vlaken. Nemčija, ki se je pospešeno pripravljala na vojno, je v tem obdobju postala največji kupec jugoslovanske konoplje. Samo v Vojvodini je v tem obdobju delovalo okoli 220 obratov za predelavo konoplje. V obdobju 1931 do 1935 je delež površin posejanih s konopljo zrasel za 60 %. S tem naglim vzponom je postala Jugoslavija ena od pomembnih svetovnih pridelovalcev in izvoznikov konoplje.
Proizvodnja konopljenih vlaken na industrijski način se je v obdobju od 1939 do 1962 povečala za 80 %. Leta 1948 je bilo pod konopljo 60000 ha, kar je takrat predstavljalo 25 % evropske in 6 % svetovne pridelave. Obdobje do leta 1954 je bilo zelo nestabilno – ukinjena je bila pridelava konoplje na nekaterih področjih Srbije, na področju Bosne in Hercegovine so jo znižali na minimum, povečala pa se je pridelava na področju Hrvaške in Vojvodine. Kljub temu, da je bila posejana konoplja italijanskega izvora, so jo glede na gojitveno območje, poimenovali v Futoško, Titelsko, Apatinsko, Vukovarsko, Potočko, Osiješko, Beljsko, Leskovačko konopljo. V Vojvodini so se s konopljo posejana zemljišča pred letom 1968 gibala med 20000 in 21000 ha, nato je leta 1968 sledil silen upad obsega na 2000 do 4000 ha, leta 1988 pa ponoven upad na vsega 1000 ha, ki se je ohranil do današnjih dni. Tako je v ZR Jugoslaviji delujočih še 5 tovarn za predelavo konoplje: Odžaci, Čelarevo, Ratkovo, Senta in Vranjska Banja, zadnja kudeljarna na Hrvaškem v Črnkovcih pri Doljnem Miholcu pa se je zaustavila novembra 1996. Propadla je tudi tovarna konopljenega papirja na Reki.
Rowan Robinson
VELIKA KNJIGA O KONOPLJI
VELIKA KNJIGA O KONOPLJI
Knjiga je formata 20,5 x 25 cm, ima 248 strani, v mehki vezavi.
Naročite jo lahko za vsega 28,21 EUR. Poštnino plača kupec.
