Zgodovinski razvoj elektromedicine

Leta 1026 je zagledal luč sveta prvi “Atlas točk” (Wang Wei-yi. 600 aktivnih točk). Na Japonskem, v Vietnamu, Koreji, Mongoliji in Indiji je postala zhen-jiu terapija splošno znana v obdobju med 6. in 11. stoletjem. Široko so jo uporabljali do 17. stoletja, kasneje pa nanjo pozabili. Leta 1955 so jo na Kitajskem odkrili ponovno in ustanovili raziskovalni inštitut z njeno proučevanje. Študij te tehnike je bil tako prvič vključen v predmetnik medicinskih fakultet.

V Evropi so spoznali metodo akupunkture in izžiganja v 17. stoletju. Širše so jo začeli uporabljati v 19. stoletju. Zanimanje za to metodo je naraslo predvsem v obdobju med dvajsetimi in štiridesetimi leti 20. stoletja. V Rusiji najdemo prve omembe akupunkture v strokovnih člankih različnih avtorjev iz 19. in začetka 20. stoletja (P. Čarukovsky, 1828; A. A. Tatarinova, 1853; P. A. Kornievsky, 1863, 1878; A. Ya. Violina, 1903; V. V. Korsakov, 1928). Reden študij in uporaba te metode se je v Rusiji pričela na pobudo sovjetskega Ministrstva za zdravstvo leta 1957.

Italijanski zdrvnik in znanstvenik Luigi Galvani je med svojimi poskusi z žabjimi kraki 26. septembra 1786 odkril “živalsko energijo”* in označil začetek elektrobiologije. Postavil je hipotezo, da je paraliza morda povezana s poškodovano izolacijo živcev in epilepsija oz. padavica z možnim električnim izpraznjenjem v možganih. “… V prihodnosti bom vložil vse svoje napore v razvoj nove smeri v medicini – elektromedicino”, je zapisal Luigi Galvani (“Traktat o sili elektrike na mišično gibanje*, 1791).

1796 – Italijanski fizik Alessandro Volta odkrije Volta učinek in kemične vire električnega toka.  “Ali je lahko (električni tok) razlog vseh občutij (razen na jeziku) v drugih čutilih?”, je razmišljal.

1784-1812 – Češki znanstvenik I. Prokhaska uvede v fiziologijo idejo o neki živčni sili, ki se prenaša po živčnih vlaknih ob izpostavljenosti telesa “stimulusu” in termin “refleks” za  poimenovanje odziva telesa, ki se kaže kot odgovor na delovanje tega stimulusa. Moč tega odgovora je sorazmerna moči stimulusa. Za razliko od Reneja Descartesa, je verjel, da do refleksa ne pride zgolj zaradi učinkovanja zunanjih stimulusov, ampak tudi delovanja notranjih.

1811-1822 –  Oblikovanje Bell-Magendiejevega zakona (Ch. Bell, Škotska, F. Magendie, Francija). Avtorja sta dokazala, da čutna (aferentna) živčna vlakna vstopajo v hrbtenjačo kot del dorsalnega razcepa hrbtenjačnega živca, medtem ko motorna (eferentna) živčna vlakna vstopajo v hrbtenjačo kot del ventralnega razcepa hrbtenjačnega živca.

1827 – Fizik Leopoldo Nobili iz Firenc je prvi opazil razliko električnega potenciala na različnih točkah žabjega telesa.

1843-1848 – Profesor Du Bois-Reymond (Berlin) je odkril tok poškodbe v živcu (potencial mirovanja), nadalje odkril razliko v električnem potencialu med zunanjo in notrnjo površino žabje kože, opisal mejno silo stimulacije ter relativni in absolutni čas refrakcije.

1850 – M. Holl (Velika Britanija) je predlagal in opravičil termin “refleksni lok” ter uporabil ta fenomen v klinični praksi.

1850 – Profesor fiziologije na Univerzi Koenigsberg G. Helmholz je eksperimentalno izmeril hitrost širjenja stimulusa po živčnem vlaknu.

1853 – Fiziolog K. Bernard (Francija) je odkril vlogo simpatičnega živčnega sistema pri uravnavanju preseka krvnih žil.

1863 – Znani ruski znanstvenik I. M. Sechenov je v svoji razpravi “Refleksi možganov” razvil idejo o harmoniji telesa in okolja, dosledni vzročnosti vseh vidikov duševne aktivnosti ter kontinuiteti fizioloških in psiholoških vzrokov. Postavil je temelje za evolucijsko razlago fizioloških funkcij: “vpliv okolja na organizme, v katerem živijo, torej pogojev njihovega obsoja, če smo natančnejši, katerim se morajo prilagajati, predstavljajo dinamično plat evolucije, vključno z živčnim sistemom”. I. M. Sechenov je odkril fenomen centralne inhibicije.

1866 – Nemški anatom M. Schultz je prvi odkril zunanje receptorje (fotoreceptorje pri pricah).

1875-1876 – Znanstvenika V. Ya. Danilevsky (Rusija) in Keton (Velika Britanija) sta neodvisno drug od drugega odkrila spominski potencial možganov.

1878 – Akademik K. Bernard (Francija) je razvil koncept ohranjanja stabilnosti notranjega okolja pri kakršnih koli spremembah zunanjega okolja kot “pogoja svobodnega in neodvisnega življenja”.

1879-1936 – Akademik I. P. Pavlov, veliki ruski psiholog, se je ukvarjal z razvojem doktrine pogojnih refleksov. Verjel je, da temelji višja živčna dejavnost na več življenjsko pomembnih prirojenih refleksih in da ti refleksi predstavljajo genetsko pogojeno dedovano izkušnjo uravnave. Vendar pa nepogojni refleksi lahko zagotovijo prilagoditev telesa zunanjim dejavnikom le ob popolni stabilnosti okolja. Na temelju nepogojnih refleksov se tekom življenja lahko razvijejo pogojni refleksi, ki predstavljajo reflekse višjeg reda. Pogojni refleksi niso predeterminirani s prirojeno strukturo živčnih povezav, ampak se ustvarjajo tekom posameznikovega življenja v naprednejših predelih možganov. Generiranje pogojnih refleksov predstavlja restrukturiranje povezav med živčnimi centri, zaradi česar začno te povezave odražati resnične interakcije med dejavniki okolja, kar posledično ustvarja možnosti z bolj popolno prilagoditev organizma temu okolju. Odgovor telesa na zunanji dražljaj, stimulus, določa interakcija procesov stimulcije in inhibicije.