Jod – pogrešano univerzalno zdravilo

Jod – pogrešano univerzalno zdravilo. Močna trditev in obenem za marsikoga presenetljiva, ni kaj. Trenutno stanje na začetku 21. stoletja, zahteva od nas, da ponovno zgradimo medicino, in to ne le glavne, torej alopatske, ampak tudi vse doktrine alternative. Vse bolj se zavedamo dejstva, da dandanašnji večina ljudi trpi za kronično zastrupitvijo. In ni stvar samo v tem, da je plima strupenih kemikalij vse večja in da se te akumulirajo v naših celicah in telesnih tekočinah, kjer povzročajo psihično, mentalno in emocionalno opustošenje, ampak je stvar tudi kakovosti in količine ključnih hranljivih sestavin, ki jih zaužijemo. Jod je popoln primer tistega, česar v današnem svetu ne želite, da vam manjka.
 
Medicinski učbeniki vsebujejo nekaj pomembnih kosov napačnih informacij o pomembnem  elementu jodu, ki je povzročilo večje trpljenje in več smrti, kot obe svetovni vojni skupaj.
 – Dr. Guy Abraham

 
Jod so odkrili v vsakem organu in tkivu človeškega telesa.
jodSicer lahko razpravljamo o njegovem optimalnem odmerku, vendar bi se hitro strinjali, da je jod absolutno nujen za zdravje žleze ščitnice, kot tudi za jajčnike, dojke in prostato. Poleg povečanega tveganja za rak dojke pri ženskah, ki jim joda primanjkuje, obstajajo prepričljivi dokazi, da pomanjkanje joda povečuje tveganje za raka žleze ščitnice. To je le nekaj razlogov, zaradi katerih bi vas moral jod resno zanimati.
 
V času vse večje izpostavljenosti strupom vsi potrebujemo več, in ne manj joda, saj zagotavlja zelo specifične zaščitne učinke pred nekaterimi običajnimi strupi, kakršni so fluor in brom, v manjši meri pa pomaga tudi pri izločanju svinca in živega srebra iz telesa.  
 
Nekoliko študij je pokazalo na povezanost nizkih ravni joda in fibrocistične bolezni dojk (FDB), tako pri ženskah, kot tudi pri laboratorijskih živalih.
 lugols-iodine
Dr. David Derry je izjavil: “Lugolova raztopina je vodna raztopina joda, ki jo medicinska stroka koristi že več kot 200 let. Ena kapljica (6,5 mg po kapljici) Lugolove raztopine dnevno v vodi, pomarančnem soku ali mleku postopno eliminira prvo fazo razvoja raka oziroma fibrocistične bolezni dojk, zaradi česar se nov rak sploh ne more začeti. To ravno tako ubije abnormalne celice, ki krožijo po telesu daleč od prvotnega raka. Seveda ta pristop deluje tudi pri raku prostate, ker je v mnogih pogledih podoben raku dojke. Oziroma, rečemo lahko, da pomaga pri večini vrst raka. Povečani odmerki joda so potrebni tudi pri vnetnem raku dojk. Znano je tudi, da so veliki intravenozni odmerki nenevarni, kar zastavlja vprašanje, kakšen učinek bi to imelo na rakavo rast.“
 
Pomanjkanje joda prinaša suženjstvo žlezi ščitnici, zaradi česar so vsi, ki jim ga manjka bolj dovzetni za rak ščitnice, ki ga povzroča sevanje. 
 
Jod igra ključno vlogo v sistemu izločanja telesa saj izzove apoptozo, ali programirano smrt celice, kar je pomembno, ker je ta proces ključen za rast in razvoj ter uničevanje celic, ki predstavljajo nevarnost za organizem, kakršne so rakave celice in celice okužene z virusi. 
 
Ženske z golšavostjo (vidno nekancerogeno povečanje žleze ščitnice) zaradi pomanjkanja joda
imajo trikrat več možnosti, da dobijo raka dojke.
Povečan vnos joda se povezuje z manjšo pogostnostjo raka dojke, medtem ko je zmanjšan vnos povezan z rakom dojke.
– Dr. Donald Miller Jr.
 
Jod je bil nekoč veliko pomembnejši in se ga je celo do pred nekaj desetletij rutinsko dodajalo v pekovske izdelke. Jod se v majhnih količinah dodaja jedilni soli, vendar se zdravstveni delavci ne zavedajo, da jod iz kuhinjske soli počasi izpareva. 
 
Šestdeset milijonov japoncev v povprečju dnevno zaužije 13,8 mg joda, zato veljajo za enega nabolj zdravih narodov, kar se tiče splošnega zdravja in tudi statistik o raku.
 
betadineAntiseptične lastnosti joda se koristijo za sterilizacijo vseh površin in materialov v bolnicah. Jod je izvrsten mikrobicid s širokim rasponom delovanja, ki zajema vse važnejše mikroorganizme vezane na zdravje, kot so bakterije, virusi, glivice in protozoe. Minimalno število molekul joda potrebnih za uničenje ene same bakterije, je odvisno od vrste bakterije. Izračunali so, da je za bakterijo Haemophilus influenzae potrebnih 15.000 molekul joda na eno celico. Ko bakterije tretiramo z jodom, se anorgansko vpijanje fosfatov in poraba kisika v trenutku prekine. 
 
Čeprav jod ubija vse omenjene celične organizme, sodobna medicina nikoli ni proučevala njegove vrednosti pri borbi proti notranjim okužbam, kar je, seveda, velikanska napaka. Dr. Derry pravi, da je jod učinkovit „za standardne patogene, kakršen je staphylococcus, da pa jod poleg tega deluje na širšem spektru, prinaša manj stranskih učinkov in bakterije nanj ne razvijejo odpornosti.“
 
Nekateri zdravniki so poročali, da je odličen za zdravljenje mononukleoze.
 
Jod je najboljši antibiotik, protivirusno in antiseptično sredstvo vseh časov.
– Dr. David Derry
 
Jod reklamni banner
Jod na začetku evolucije mikroorganizmom ni bil dostopen vse dokler se ni razširila morska trava, ki je omogočila njegov prenos do višjih oblik življenja. Jod je smrtni sovražnik enoceličnih organizmov, saj jih ubija z vezavo na aminokiselini tirozin ali histidin. Vse celice, ki imajo v zunanji celični membrani tirozin, ubija preprosta kemična reakcija le-tega z jodom, kar denaturira beljakovine. Narava in evolucija sta nam dali pomemben mehanizem za nadzor patogenih oblik življenja, mi bi ga morali zgolj izkoriščati in verjeti, da nas bo zaščitil na načine, na kakršne nas antibiotiki ne morejo. Element jod je potencijalni germicid s širokim spektrom delovanja in majhne toksičnosti za tkiva. Močne raztopine joda (Lugolova raztopina) vsebujejo do 5% joda in 10% kalijevega jodida (KI) v vodni raztopini.
 
Po trenutni statistiki Svetovne zdravstvene organizacije, živi več kot tri milijarde ljudi v državah, kjer vlada pomanjkanje joda, poleg tega pa je tudi znano, da pomanjkanje selena, vitamina A in železa poslabšuje učinke pomanjkanja joda. Poleg magnezija in selena je jod eden od mineralov, ki jih našemu telesu najbolj primanjkuje. Jod je ključen pri tvorbi hormonov žleze ščitnice, potrebni pa so še encimi, ki so odvisni od selena, za pretvorbo tirozina (T4) v biološko aktivno obliko, trijodtironin (T3). brazilski_oreski
 
Selen je osnovni mineral, ki je odgovoren za pretvorbo T4 in T3 v jetrih. Selen je apsolutno ključen v času vse večje onesnaženosti z živim srebrom, saj je selen popoln protistrup živemu srebru. Po svetu živo srebro dobesedno dežuje, še posebej na severni polobli. In, seveda, zaradi zobozdravnikov, ki zastrupljajo svet s svojimi amalgamskimi zalivkami in zdravnikov, ki nas zastrupljajo s svojimi cepivi polnimi živega srebra, je selen veliko pomembnejši, kot si sploh lahko mislimo. Potrebno si je zapomniti, da živo srebro iz telesa odstranjuje selen, zato se zaradi svoje velike nagnjenosti k živemu srebru nakopičeni selen hitro porablja. 
 
Simptomi pomanjkanja joda vključujejo mišične krče, hladne roke in stopala, nagnjenost k debelosti, slab spomin, zaprtje, depresijo, edem, mialgijo, slabost, suho kožo in krhke nohte. Njegov vir je večina morske hrane (oceanske ribe, a ne sveže, školjke, še posebej ostrige), nerafinirana morska sol, kelp in ostale alge, pa še ribje juhe, maslo, ananas, artičoke, šparglji, tamnozelena zelenjava in jajca. Določena zelenjava, kot denimo zelje in špinača, lahko onemogoči absorpcijo joda, če jo uživamo presno ali nefermentirano. Uživanje rib nam ne more zagotoviti joda v miligramskih količinah, saj bi morali, če bi hoteli zaužiti 13,8 mg joda, pojesti kakšnih 9 kg rib dnevno.
 
Jod je potreben v mikrogramskih količinah za zaščito žleze ščitnice,
v miligramskih količinah za zašćito dojk in ostalih tkiv,
in v gramih, če se ga uporablja kot zdravilo.
– Dr. David Miller
 
Jod je enako varen kot magnezijev klorid potrjuje več kot 180 let njegove uporabe v medicini. Objavljeni podatki potrjujejo njegovo varnost uporabe pri plučnih bolnikih v količinah, ki presegajo priporočeni dnevni odmerek. Kadar bolniki jemljejo 12,5 – 50 mg joda dnevno, postane telo občutljivejše na hormone žleze ščitnice. Optimalen vnos joda za jodizacijo hormonskih receptorjev je dvakrat večji od količine, ki je potrebna za nadzor golšavosti. 
 
Jod nam pomaga pravilno izkoristiti beljakovine. Vsi bolniki, katerim primanjkuje joda, trpijo tudi pomanjkanje beljakovin.
– Dr. Bryce Vickery
 
Jod je ključna sestavina pri tvorjenju hormonov žleze ščitnice. Pri pomanjkanju joda je motena tudi tvorba beljakovin. Hormoni žleze ščitnice učinkujejo na telo na dva načina: povečujejo tvorbo beljakovin v vsakem telesnem tkivu in povečujejo porabo kisika. Ščitnici je jod potreben za tvorbo hormonov T4 in T3, ki uravnavata presnovo ter nadzorujeta rast in razvoj. Hormoni ščitnice so ključni za življenje, saj upravljajo bistvene biokemične reakcije, predvsem tvorbo beljakovin in dejavnost encimov v organih, kot so možgani v razvoju, mišice, srce, hipofiza in ledvica, zaradi česar je ključen pri razvoju zarodka. Moteni prenos joda se lahko delno popravi z vnosom dokaj visokih odmerkov askorbinske kisline oz. vitamina C. 
 
Hormoni ščitnice se sintetizirajo v folikularnih celicah ščitnice in uravnavajo mitohondrijsko sintezo beljakovin. Vnos joda je ključno sredstvo v borbi proti neželenim stranskim učinkom zdravil na žlezo ščitnico. Dolgoročna uporaba teh zdravil je povezana z zmanjševanjem ravni joda v ščitnici in tkivih, kot tudi s povišano stopnjo raka. Vsi bolniki z obolenji ščitnice bi morali biti deležni jodove terapije.
 
Jod je močno temeljno hranilo, ki ima raznolike zdravilne koristi, in ga je do pred 100 leti večina zdravnikov koristila kot univerzalno zdravilo. Od leta 1900 do leta 1960 ga je praktično vsak zdravnik predpisoval pri zdravljenju okrepljenega in oslabljenega delovanja ščitnice, kot tudi pri mnogih drugih obolenjih, in to vedno z izvrstnimi rezultati.
 
V bistvu je jod nekoč veljal za panacejo (zdravilo za vse bolezi). Nobelov nagrajenec dr. Albert Szent Györgi, zdravnik, ki je odkril vitamin C, je zapisal:
„Ko sem bil študent medicine, se je jod v obliki kalijevega jodida uporabljal kot univerzalno zdravilo. Nihče ni vedel, kako deluje, a je deloval in to deloval zelo dobro.“
 
Danes nam je znano, kako deluje in kako lahko pomaga ljudem, a sodobna alopatska medicina je zaspala in dopušča človeško trpljenje in smrt zaradi njegovega pomanjkanja. 
 
Jod je čuvaj integritete mlečne žleze
 
„Ciste na dojkah, jajčnikih in koži – Jod se predpisuje kot dodatek pri zdravljenju skoraj vseh vrst cist na dojkah. Ravno tako zagotavlja neverjeten celitveni učinek na ciste jajčnikov.“
– dr. Robert Rowen.
 
Čeprav za to ve le malo ljudi, so otečeni jajčniki analogni golšavosti, ko ščitnica oteče zaradi pomanjkanja joda. Golšavost pogosto povzroči hormonalno neravnovesje, kar vodi v hipotireozo. V primeru policističnih jajčnikov (PCOS), stradanje jajčnikov povzroča nastanek cist, otekanje in sčasoma nezmožnost nadzorovanja tvorbe hormonov, kar vodi v neravnovesje in neplodnost. Ko so Rusi proučevali obolenje fibrocističnih dojk, so ravno tako odkrili, da povzroča večje pomanjkanje joda večjo številčnost cist na jajčnikih.
 
Že od leta 1928 je znano, da je  koncentracija joda v jajčnikih višja, kot v katerem koli drugem organu, razen v sami ščitnici. Dr. Browstein je v svojih proučevanjih odkril, da se pri povečanih odmerkih joda ciste na jajčnikih začno zmanjševati in zlagoma izginjati. Ravno tako je odkril, da se zviša libido tako pri moških, kot pri ženskah. Potrebnega je 20 – 40 krat več  joda za nadzorovanje raka dojk in fibrocističnih dojk, kot ga je potrebno za preprečitev golšavosti.
 
Jod prinaša tudi mnoge neendokrine biološke učinke, vključno z vlogo, ki jo igra pri fiziologiji vnetnih procesov. Jod izboljšuje gibljivost granulocitov, jih vodi do področij vnetij, izboljšuje fagocitozo bakterij in sposobnost granulocitov za uničevanje bakterij.
 
Dr. Robert Rowen navaja, da jod zmanjšuje aktivnost lipoproteinov. Ob povišanju lahko ta beljakovina povzroči pretirano strjevanje krvi in obolenja krvožilja. Poleg tega poudarja, da so izmerili visoke koncentracije joda v možganih (vključno s predeli možganov, ki so povezani s parkinsovo boleznijo), v očesnem ciliarniku, ki je ob pomanjkanju joda verjetno odgovoren za pojav glavkoma.
 
Opravili so raziskavo na 42 udeležencih s kardiovaskularnimi obolenji, ki so jih razporedili v pet skupin, glede na prisotnost visokega krvnega tlaka, kongestivnega srčnega popuščanja, kardiomiopatije, koronarne disfunkcije in aritmije. Ko so preverjali koncentracije joda v urinu, so najnižjo koncentracijo joda izmerili v podskupinah z aritmijo in kongestivnim srčnim popuščanjem. Povečane vrednosti hormona hipofize, tireotropina (TSH), so zabeležili pri treh udeležencih, pospešena presnova lipidov (holesterol, trigliceridi) pa je bila prisotna pri vseh skupinah, razen pri tisti z aritmijo. Raziskovalci so zaključili, da dodajanje joda lahko prepreči poslabšanje  kardiovaskularnih obolenj.
 
Priporočen dnevni odmerek (RDA) joda ne zadostuje, da bi našo žlezo ščitnico obvaroval pred otekanjem, enako kot je RDA za vitamin C danes ravno zadosten za preprečitev skorbuta, ne pa tudi sindromov kardiovaskularnih obolenj, ki so predhodnica skorbuta.
 
„Osemdesetletni ženski smo predpisali šestmesečno terapijo s 50 mg joda dnevno. Občutila je neverjetno povečanje energije, vzdržljivosti, dobrega počutja in spominskih sposobnosti.
Po šestih mesecih se ji je celo olupila koža in jo zamenjala nova, na videz veliko mlajša. Pacientka je bila nad svojim novim izgledom povsen navdušena.
Po naših izkušnjah so starejše ženske (še posebej nad 65 let) zaznale velikansko razliko v fizičnem in duševnem smislu,“
– dr. Guy Abraham, endokrinolog, ki zagovarja ponovno uvajanje uporabe joda kot osnovnega, varnega in učinkovitega zdravila.
 
Večina zdravnikov in kirurgov gleda na jod iz ožje perspektive in to je ena največjih tragedij alopatske medicine. Večina zdravnikov je prikritih kemičnih teroristov, ki povsem ignorirajo nabiranje strupov, ki se odvija v splošni populaciji in nimajo nikakršnega namena informirati je, kaj lahko glede tega postori sama. Popoln primer predstavlja živo srebro. Ta je strupen ne glede na način, na katerega se vnaša v naše telo. In vendar zdravniki in zobozdravniki še vedno vztrajajo na njegovi uporabi. Ti isti zdravniki niti ne poznajo osnovnih zdravil, kot so jod, magnezijev klorid in soda bikarbona, snovi, ki vsakodnevno rešujejo življenja in se uporabljajo v ambulantah prve pomoči. 
 
Za večino zdravnikov je jod antiseptik, ki dezinficira pitno vodo in preprečuje inficiranje kirurških ran, ščitnica pa ga potrebuje za tvorbo hormonov. In to je vse. Dr. George Flechas pa opozarja, da je pri večini diabetikov po odpravi pomanjkanja joda potrebno zmanjševanje odmerkov inzulina in zdravil za diabetes. Tudi drugi zdravniki trdijo enako. Splošna in tudi medicinska znanost lahko utemelji zakaj dopolnjevanje joda koristi diabetikom in drugim, vendar, ali jim bodo ortodoksni, alopatski zdravniki prisluhnili? Ne računajte na to.
 
Jod izkorišča vsak hormonski receptor v telesu. Pomanjkanje joda povzroča hormonalno disfunkcijo, ki jo lahko opazimo pri praktično vseh hormonih v telesu. 
– dr. George Flechas
 
Jod reklamni banner
Zakaj mnogi ljudje, ki dopolnjujejo z jodom, poročajo o splošnem blagostanju, povečani energiji in boljšem delovanju možganov? Topleje jim je na hladnem, potrebujejo manj spanca in imajo boljšo prebavo. Najočitnejši odgovor bi se glasil, da je jod mineral v sledovih, ki se uporablja za sintezo hormonov, in da je to mineral, ki je zelo pomemben za hormonsko delovanje na mestih hormonskih receptorjev.
 
Hormona T3 in T4 spodbujata in ohranjata normalni srčni ritem, krvni tlak in telesno temperaturo.
 
„Navkljub splošni medicinski odvisnosti od specialnih hormonskih preizkav se zdi, da je temperatura telesa najnatančnejša metoda vrednotenja delovanja ščitnice.
V zadnjih desetletjih so spoznali, da je pri 90% ljudi temperatura telesa POD normalno. Oralna temperatura pred jutranjim vstajanjem bi morala biti  36,4°C ali višja.
Popoldanska temperatura bi morala biti 37°C. Temperatura je najpreprostejši pokazatelj bazalnega metabolizma, ključne funkcije žleze ščitnice.“
– dr. Norman Shealy, ki priporoča odmerek joda 1500 mikrogramov dnevno v obdobju 4 – 6 tednov. Če se bazalna temperatura povzpne do normalne, je potrebno odmerek znižati na 600 mikrogramov dnevno.
 
Pospešitev presnove povečuje potrebo po jodu. Če človek ni deležen dovolj joda, uživa pa zdravila za ščitnico, bo joda začelo primanjkovati. 
 
 
golsa-skicaLevo: normalna velikost in oblika žleze ščitnice; Desno: nastanek golšavosti, povečanje žleze ščitnice
 
„V zadnjih dveh letih smo izvedli študijo z dvanajstimi diabetiki in v šestih primerih uspeli odvaditi bolnike od vseh zdravil za diabetes. Razpon dnevnega vnosa joda je bil od 50 – 100 miligramov dnevno.
Vsi diabetiki so uspeli zmanjšati skupno količino zdravil potrebnih za nadzor diabetesa.“
– dr. Jorge D. Flechas
 
Pomanjkanje joda v koži se kaže kot zelo suha koža, ki se ne znoji, ko postane osebi vroče.
– dr. Jorge D. Flechas
 
Vsi se strinjajo, da pomanjkanje joda v prehrani povzroča cel spekter motenj, ki zajema (razporejeno po težavnosti) golšavost, hipotireozo, duševno zaostalost in kretenizem (huda duševna zaostalost, katero spremljajo fizične deformacije). Ljudje, ki jim primanjkuje joda se ubadajo s telesnimi, nevrološkimi, duševnimi, imunološkimi in reproduktivnimi obolenji. Jod je pomemben za pravilno delovanje živčnega sistema, dr. S. Cunnane pa celo trdi, da je „jod osnovna sestavina človekovih možganov v njihovi evoluciji“.
 
Pomanjkanje joda je glavni vzrok slabega delovanja intelekta. „Jod je pri novorojenčkih odgovoren za razvoj njihovega IQ–ja. Nedavne raziskave so pokazale, da bi bilo lahko pomanjkanje joda vzrok motenj pomanjkanja pozornosti pri otrocih,“ se strinja dr. Flechas. Kakšno pomoč bi lahko ponujal jod nevrološko motenim otrokom še ni raziskano, bi pa morala biti jod in magnezij med prvimi učinkovinami, po katerih bi morali poseči starši. 
 
Zdi se, da pomanjkanje joda povzroča večjo škodo pri zarodkih in da je pomanjkanje joda pri nosečnicah krivo za spontane splave in mrtvorojence. Kretenizem ni edina nevarnost, ki preti novorojenčkom, ampak gre tudi za samo preživetje. Ustrezen odmerek joda lahko zagotavlja tudi zaščito pred okužbami in škodo, ki jo povzročajo cepiva. 
 
Pomanjkanje in ne višek joda in magnezija povzroča autoimunski tioriditis
Pomanjkanje joda predstavlja pomembno dodatno reproduktivno tveganje in zajema vidno hipotireozo in neplodnost. Hipotireoza povzroča anovulacijo, neplodnost in nosečniško hipertenzijo (povišan krvni tlak). Tkivo, ki vsebuje ustrezno količino joda pomaga estrogenu in ga usmerja na mesta, ki podpirajo pravilno delovanje ženskih spolnih hormonov. Jod vpliva na tvorbo testosterona. Pri ženskah to podpira zdrav spolni nagon, pri moških pa je testosteron vitalnega pomena za funkcioniranje.
 
Jod je moja izbira zdravila. Uporabljam ga za vse namene. Otroke in vnuke sem vzgojil na jodu. Sinu bi morali odstraniti mandlje, pa sem se jih odločil zdraviti z jodom. Nikoli več ni imel težav z njimi.
Vzel sem pršilko, vanjo vlil nekaj joda in ga popršil po mandljih. Kot veste se jod hitro suši, zato ga ni mogel pogoltniti. Deloval je že 24 ur po prvem pršenju grla.
 
Jodiranje je zelo učinkovita metoda prečiščevanja vode. Njegov učinek je odvisen od koncentracije joda, temperature vode in trajanja kontakta. Na primer, koncentracija 8 mg na liter vode pri 20°C uniči vse patogene v 10 minutah. Nižja koncentracija in nižja temperatura vode zahteva daljši čas delovanja. Med drugo svetovno vojno so izumili tablete joda za dezinfekcijo manjše količine vode za nujne primere ali občasno rabo. Kapljice tinkture joda ali tablete joda su priljubljene pri kampistih in vojski za dezinfekcijo vode.
 
Kadar se jemanje joda kombinira z drugimi minerali, lahko pričakujemo velike in blagodejne spremembe v fiziologiji celic. Jod z magnezijem rešuje težke, trdovratne težave, ki se upirajo drugim terapijam. ‘Ortomolekularna medicina’ dr. Linusa Paulinga, ki se nanaša na načelo ustvarjanja optimalnega molekularnega okolja v telesu, bi morala postati temeljni kamen medicine, a  je prevladal sistem, ki s farmacevtskimi strupi masovno uničuje človeška življenja in zdravje ljudi. Alopatski, torej ortodoksni zdravniki žive v iluziji, da naredi strup odmerek, kar pomeni, da vedno predvidevajo, da se v njihovih zdravilih nahaja premalo strupa, da bi ta lahko škodil.
 
Pomanjkanje joda in/ali selena lahko spremeni distribucijo in homeostazo ostalih mineralov
Delovanje naših teles brez potrebnih mineralov je podobno vožnji z automobilom brez motornega olja. Naši motorji celičnega življenja se trošijo vse hitreje zaradi vseh nečistoč v naši hrani, zraku, vodi in medicinskih in dentalnih zdravilih in pripravkih. Minerali so močna zdravila ravno zato, ker se neposredno dotikajo in vplivajo na vitalno fiziologijo organizma.
 
Človek bi lahko pomislil, da gre za zaroto, zaradi katere nam primankuje joda, saj je pri njegovem pomanjkanju naša volja do odpora oslabljena, naš vidni intelekt, energija in vitalnost zmanjšani, poleg tega pa smo občutljivejši na oslabljeno delovanje ščitnice, endokrino/hormonalno neravnovesje, rak dojke, jajčnikov in prostate. Mnogi dobri zdravniki se sprašujejo, zakaj so priporočeni dnevni odmerki tako nizki, in zakaj so mnogi dosedanji viri joda zmanjšani ali celo zamenjani s snovmi, kakršne so bromidi in fluoridi, ki še dodatno izčrpavajo zaloge joda in kot nadomestki ne ponujajo ekvivalentne kompenzacije?
 
„Kaj ni čudno, da oblasti razdeljujejo jod za zaštito pred radioaktivnim jodom, ki je rezultat nuklearnih nesreč, medtem ko medicinski šarlatani istočasno vnašajo isto vrsto radioaktivnega joda v paciente, ki imajo težave s ščitnico, ko se brezglavo trudijo „ozdraviti bolezen ščitnice“, ki jo povzroča pomanjkanje joda v njegovi naravni obliki, kakršnega nam ponuja narava? Naravni jod ščiti našo žlezo ščitnico pred absorpcijo biološko destruktnivnega, radioaktivnega joda, medicinski vrači pa kot nalašč uporabljajo radioaktivni jod. Morda zato, da uničijo našo žlezo ščitnico? Zakaj so zdravniki prenehali z uporabo Lugolove raztopine, varno zdravilo za bolezen ščitnice? Zakaj so alopatski kvazi zdravniki uvedli zdravila za ščitnico in golšavost, ki žlezo ščitnico ubijejo, ko pa se je jod uspešno koristil tako dolgo?“
 
Dopolnjevanje z jodom je potebno, dokler žleza ščitnica in ostali organi in tkiva v telesu ne dosežejo ustrezne zasičenosti z jodom. Realno ni potreben nikaršen strah pred jodom, če mu pristopamo z namenom in z zdravo mero pazljivosti. Jod omogoča proces detokifikacije težkih kovin in halogenov. Vsi zdravniki so ga uporabljali že pred 100 leti, najboljši med njimi pa ga še danes. Vsakih sedemnajst minut vsaka kapljica krvi v našem telesu steče skozi ščitnico, in če ta vsebuje zadostno količino joda, se bakterije in virusi v krvi med pretokom skozi ščitnico uničijo. 
 
Golšavost, povečanje žleze ščitnice
Šele v zadnjem času smo začeli ponovno odkrivati neverjetne zdravilne sposobnosti joda, in čeprav morda le ni panaceja, kot so trdili nekoč, bomo odkrili nekaj neverjetnega, če ga uporabljamo samega ali v kombinaciji z magnezijevim kloridom, alfa lipoično kislino, in pri posebnih primerih raka, s sodo bikarbono. Nasičena raztopina kalijevega jodida se uporablja kot urgentna terapija pri hipertireozi, saj velike količine joda začasno zaustavijo izločanje hormonov ščitnice iz hormonalne žleze. Glavni razlog oslabljenega delovanja ščitnice so Candida, živo srebro in fluor. Vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja so zdravniki predpisovali fluor kot zdravilo za upočasnitev delovanja ščitnice pri bolnikih, ki obolevajo zaradi njenega pretiranega delovanja. 
 
Simptomi oslabljenega delovanja ščitnice vključujejo utrujenost, podhranjenost, debelost, zaprtje, nejasno razmišljanje, nizek krvni tlak, zadrževanje tekočine, depresijo in počasne reflekse. Pri uporabi visokih odmerkov dopolnilnega joda bodite pozorni na znake pretiranega delovanja žleze ščitnice. Ti vključujejo anksioznost, nespečnost, hujšanje, diarejo, visok srčni utrip, visok krvni tlak, občutljive ali izbočene oči in probleme z vidom.
 
Jod reklamni banner
Dopolnjevanje joda potencialno normalizira hiperaktivno ščitnico, vključno z autoimunimi obolenji in rakom ščitnice. Ampak, če je ščitnica povečana kot denimo pri golšavosti, potem dodatni jod povzroči pretirano stimulacijo. Da bi normalizirali velikost ščitnice in njeno delovanje, je potrebno zelo počasno povečevanje odmerka joda, nato ga ob pojavu pretiranega delovanja začasno zmanjšati, ter čez čas zopet povečati. Druga težava je, da jod stimulira srce. Če torej jemljete zdravila za ščitnico ali katero koli drugo zdravilo za spodbujanje njenega delovanja, bi hkratno jemanje joda delovalo preveč spodbujevalno in bi lahko prišlo do razbijanja srca. V tem primeru je potrebno zmanjšati odmerke teh stimulansov ravno toliko, da se ta težava odpravi. 
 
Ena največjih koristi jemanja joda je njegova učinkovitost pri uničevanju Candide in drugih glivic in mikrobov. To je verjetno tudi razlog njegove učinkovitosti pri raku dojke in bolezni fibrocističnih dojk, jajčnikov in maternice.
 
Najobičajnejša raba joda kot antimikrobne učinkovine je 4 x 6 – 8 kapljic ali 3 x 10 kapljic Lugolove raztopine dnevno v trajanju treh tednov. Ameriška FDA je nedavno prepovedala prodajo več kot 30 mililitrov Lugolove raztopine naenkrat, a je še vedno na voljo Iodoral (tablete joda) in 2%  raztopina joda, ki zahteva 5 krat več kapljic, kot velja za Lugolovo raztopino. Za te namene je potrebno koristiti raztopino joda v vodi, in ne jod v alkoholu, ki lahko povzroči neželeno reakcijo.
 
TGA v Avstraliji prepoveduje uporabo Lugolove in podobnih raztopin kot zdravila, in nedavno so tam zaznali velik problem pomanjkanja joda. Po analizah vsaj 50% nosečnic v Avstraliji ni deležno zadostne količine joda. Nekaj raziskav je razkrilo tudi pomanjkanje joda pri šolskih otrocih in odraslih v Tasmaniji, Novem Južnem Walesu in Viktoriji.
 
Uporaba jodirane soli je eden najlažjih načinov povečevanja vnosa joda. Važno je pripomiti, da je običajna kuhinjska sol slab vir joda. Ljudje, ki ne uživajo morske hrane, živalske produkte ali jodirane soli, bi morali jod dopolnjevati, da zagotovijo njegov ustrezen vnos. Nosečnice in doječe matere bi morale zaradi povišanih potreb po jodu uživati hrano bogato z jodom ali jemati jodova dopolnila. Vendar pa je potrebno pred pričetkom dopolnjevanja joda pri osebnem zdravniku preveriti vaše trenutno stanje, saj so prevelike količine joda lahko strupene in lahko pri nekaterih ljudeh izzovejo težave s ščitnico. 
 
Jod je komponenta skoraj vsakega živega bitja in rastline. Standardna vsebnost joda v živilih ne obstaja, ker so njegove koncentracije po svetu zelo različne. Na splošno vsebuje morska hrana največ joda, sledijo ji živalski produkti in končno rastline. Od vseh živil so olge (denimo kelp) najbolj znani vir naravnega joda, čeprav so lahko tudi jajca in surovi mlečni izdelki dokaj dober vir joda. 
 
Kelp
Čile je vodilni proizvajalec joda na svetu. Jod je stranski produkt pri proizvodnji nitratnih gnojil iz površinskih mineralnih skladov. Japonska jr drugi največji ponudnik joda. Morska voda vsebuje  0,05 delov joda na milijon, kar znese vsega skupaj v svetovnih morjih nekako 34 milijonov ton. Alge lahko vsebujejo do 0,45% joda v suhi tvari. Čeprav ni tako ekonomično kot proizvodnja joda kot stranskega produkta pri proizvodnji plina, nitratov in nafte, pa je bilo do pred letom 1959 pridobivanje joda iz alg glavni vir joda in je še danes zelo pomembno. 
 
Po podatkih Svetovne trgovinske organizacije je pomanjkanje joda prisotno v 54 državah sveta. Odgovor, zakaj prihaja do pomanjkanja joda, ne obstaja, znani pa sta dve teoriji: prva, ljudje žive na področju sveta, kjer je v tleh in morju malo joda, druga, ljudje uživajo velike količine predelane hrane, ki med postopkom predelave izgubi svojo vsebnost joda. Rafiniran sladkor, na primer, ne vsebuje joda.
 
Potrebno je omeniti, da je lahko pretiran vnos joda strupen in enako škodljiv kot njegovo pomanjkanje. 1000 mikrogramov joda dnevno povzroča težave, kot so pekoč občutek v ustih, slabost, bruhanje, trebušne bolečine, celo koma. 
 
Delovanje svoje žleze ščitnice lahko merite z merjenjem telesne temperature zjutraj pred vstajanjam. Merjenje pod jezikom je zanesljivejše od merjenja pod pazduho. Ženske pred menopavzo merijo v prvi polovici ciklusa pred ovulacijo, še najboljše v prvem tednu po začetku novega ciklusa. Temperatura bi morala biti 36,4 °C ali višja, v nasprotnem primeru gre za zmanjšano delovanje ščitnice. Ravno tako se prepričajte, da vaša temperatura ni povišana zaradi reakcije na zdravljenje ali kakšne okužbe. 
 
Jod ima pomembno in premalo poznano zgodovino. Ta relativno redek element je igral ključno vlogu pri formiranju naše planetarne atmosfere in v evoluciji življenja. Pred več kot 2 milijardama let v atmosferi ni bilo kisika, vse dokler ga ni začela proizvajati nova vrsta bakterije (cianobakterija – modrozelena alga), kot stranski produkt fotosinteze. Cianobakterija je razvila nagnjenost za jod. Najverjetnejši razlog je v tem, da so ti organizmi koristili jod kot antioksidant, da bi se zaščitili pred prostimi radikali, ki jih ustvarja kisik.
 
S proučevanjem kelpa so raziskovalci pokazali, kako to počne jod in ugotovili, da kelp, ki se ga izpostavi oksidacijskemu stresu, absorbira velike količine joda. Drugi raziskovalci so odkrili, da jod povečuje antioksidacijsko sposobnost človeškega seruma podobno kot vitamin C.
 
Jod ima tudi druge naloge izven žleze ščitnice, kar pa je potrebno še podrobneje raziskati. Tako odstranjuje strupene kemikalije (florid, bromid, aluminij, živo srebro) in biološke strupe, krepi imunsko odpornost, oboroži T-celice adaptivnega imunološkega sistema ter zavira abnormalno rast bakterij v želodcu.
 
Dr. Guy Abraham, nekdanji profesor za porodništvo in ginekologijo na univerzi UCLA, je leta 1997 pričel s „projektom jod“. Hipoteza tega projekta je bila, da je potrebna raven joda v telesu 12,5 miligrama dnevno, kar je količina podobna tisti, ki jo zaužijejo Japonci. Splošno sprejeto stališče je, da je v telesu shranjenega 25 – 50 miligramov joda,  od česar ga je 70 – 80% v žlezi ščitnici. Dr. Abraham je zaključil, da zadostnost joda v celem telesu dosežena, ko se iz telesa izloči 90% vnesenega joda. Tako je izumil test vnosa joda, pri katerem se uživa po 50 miligramov joda in meri izločena količina v urinu naslednjih 24 ur. Otkril je, da velika večina ljudi zadrži znatno količino od teh 50 miligramov. Mnogi ljudje morajo dlje časa jemati po 50 miligramov dnevno preden začno izločati 90% vnešenega.
 
Njegova študija je pokazala, da v primeru uživanja zadostne količine joda, telo zadrži mnogo več joda, kot se je prvotno mislilo (do 1500 miligramov), od česar se samo 3% količine shranjuje v ščitnici. Več kot 4.000 udeležencev te študije je jemalo dnevne odmerke med 12,5 in 50 miligrami, medtem ko so dijabetiki jemali po 100 miligramov dnevno. Raziskovalci so odkrili, da jod v resnici preokrene bolezen fibrocističnih dojk, da diabetiki potrebujejo manj inzulina, da bolniki, ki bolehajo za hipotireozo, potrebujejo manj zdravil, da izginejo simptomi fibromialgije, medtem ko se bolniki z migreno rešijo migrenskih glavobolov. 
 
Ljudje, ki naravno ali zaradi operacije nimajo žleze ščitnice, še vedno potrebujejo jod zaradi potreb preostalega telesa. Ta je potreben za dojke in prostato, nadledvično žlezo, parotidno žlezo, črevesno sluznico, maternico, jajčnike in mnoge druge organe. Za jod tako lahko rečemo, da je nujno hranilo za ohranjanje zdravja celic. Gen P53 zahteva jod za svoje delovanje. P53 je poimenovan „čuvaj genetskega zapisa“ in je odgovoren za apoptozo okvarjenih celic.
 
Alergija na jod je zelo redka. Mnogi predvidevajo, da so alergični na jod zaradi testiranja s  kontrastnim barvilom. A to ni alergija na jod, ampak na barvilo, ki se koristi pri testiranju. Mnogi zdravniki menijo, da so osebe, ki so alergične na školjke, pogosto alergične tudi na jod, a to ne drži, saj so alergične na beljakovino v školjkah in ne na jod.
 
Če pri dopoljnjevanju z jodom doživite reakcijo, ne gre za „jodizem“. Jod prenaša strupene  halogenide v krvni obtok, in če so vaša jetra in ledvica že polna strupov, vam reakcija ne uide. In ta reakcija spominja na simptome, ki so podobni „alergiji“ na jod.
 
Leta 1948 je univerza Berkley objavila raziskavo poimenovano učinek Wolff – Chaikoff, ki je izzvala odstranjevanje joda iz ameriške prehranske oskrbe. Učinek Wolff – Chaikoff definirajo kot nezmožnost organske vezave joda v ščitnici zaradi povečanega vnosa joda, kar povzroči prenehanje tvorbe hormona ščitnice. V laičnem jeziku to pomeni, da v nekem trenutku, ko ščitnico preplavi prevelika količina joda, to povzroči izklop ščitnice.
 
Dr. Brownstein priporoča meritve hormonov T3 in T4 skupaj z oceno kliničnih simptomov, ko se opazi povišan TSH (hormon, ki ga izloča hipofiza) pri dopolnjevanju z jodom. TSH se lahko povzpne do vrednosti 75 v obdobju šestih mesecev in to brez kliničnih simptomov. Žleza ščitnica še naprej opravlja svojo nalogo. TSH naraste, da bi se povišal tireoglobulin, ki se veže na višek joda v krvnem obtoku, da se lahko tvorita hormona T3 in T4.
 
Po objavi študije o učinku Wolff – Chaikoff je medicinska srenja skočila na noge in začela trditi, da uporaba joda poškoduje žlezo ščitnico. S tem se je pričela jodofobija.
 
Bartofsky je leta 1970 ocenil učinek Lugolove raztopine in sicer tako, da je dajal po pet kapljic (30 miligramov) joda 3 krat dnevno tireotoksičnim bolnikom. Na podlagi tega protokola so zaključili, da hitro zmanjševanje izločanja T4, ki jo povzroči jod, ni posledica učinka Wolff – Chaikoff, ampak zmanjševanja frakcijske stopnje T4.
 
Zdravniki poudarjajo, da bi bilo potrebno uživanje joda v miligramih kombinirati s celovitim prehranskim programom, ki vključuje tudi ustrezne odmerke selena, magnezija in omega-3 maščobnih kislin. Če nič drugega bi morda zadostovalo že posnemanje japoncev in temeljito zvečati vnos joda, če že ne z algami, pa vsaj z dvema kapljicama Lugolove raztopine (ali ene tablete Iodorala) na dan.
 
Jod reklamni banner
 
Vir prispevka: http://matrixworldhr.wordpress.com/2012/09/14/jod-vratite-univerzalni-hranjivi-lijek-1-dio/
 
Reference:
www.health-science-spirit.com
www.naturalthyriodchoices.com
thyroidabout.com
minerals.usgs.gov

Save

Save

Save

Save

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor