Koencim Q10
Kaj je koencim Q10?
Koencim Q10 (CoQ 10) ali ubiquinon je vitamin ali vitaminu podobna spojina, ki je prisotna v vsaki celici telesa in služi kot koencim pri več bistvenih encimskih fazah proizvodnje energije v celicah.
Vitamine definirajo kot organske spojine nujne v majhnih količinah za normalno delovanje telesa, ki delujejo kot koencimi ali prekurzorji za koencime. So naravno prisotni v hrani, včasih se tvorijo tudi v telesu.
Funkcija prenosa elektronov in protonov kinonskega kroga je temeljnega pomena za vse oblike življenja; ubiquinon v mitohondriju živali, plastoquinon v kloroplastih rastlin in menaquinon v bakterijah. Termin “bioenergetika” se uporablja za opisovanje področja biokemije, ki se ukvarja posebej s proizvodnjo energije v celicah. Na sorodnem področju, kemija prostih radikalov, proučujejo CoQ10 v okrnjeni obliki kot močno antioksidacijsko sredstvo.
Zadnjih nekaj let zaznavamo stalen porast zanimanja javnosti za prehranska dopolnila in vitamine. Skupaj s povečanim zanimanjem se je povečalo število in zapletenost vprašanj, ki jih postavljajo ljudje o vitaminih na splošno. Na ta vprašanja ni tako enostavno odgovoriti. O koencimu Q10 (CoQ10) so najpogostejša naslednja vprašanja:
Ali naj jemljem dodatni CoQ10?
To vprašanje lahko zastavimo na dva načina. Prvič, ali naj zmerno zdrava oseba jemlje CoQ10, da bi ostala zdrava ali da bi postala močnejša? Zaenkrat verjetno nihče ne more na to vprašanje odgovoriti s popolno gotovostjo.
Ali naj oseba z neko boleznijo, kot je denimo napredujoče pešanje srca, jemlje CoQ10?
Kot o karerikoli spremembi prehrane, uživanja zdravil, ali celo telesne dejavnosti, naj se oseba tudi glede uživanja CoQ10 pogovori s strokovnjakom. Ko pride do izboljšanja delovanja srca, mora biti pacient deležen rednega preverjanja zdravstvenega stanja s posebnim poudarkom na spremljajoči terapiji z zdravili.
Kakšen je ustrezen odmerek CoQ10?
Odmerek CoQ10, ki so ga uporabljali v kliničnih testiranjih, se je oblikoval zadnjih 20 let. Najprej so majhni odmerki, od 30 do 45 mg dnevno, kazali opazne klinične odzive pri pacientih z boleznimi srca. V novejših raziskavah so uporabljali večje odmerke in klinični odzivi so bili še boljši, zopet pri pacientih s težavami s srcem.
Večina raziskav o CoQ10 vključuje merjenje ravni CoQ10 v krvi. CoQ10 kaže določena odstopanja pri absorbciji. Medtem ko nekateri pacienti dosegajo zadostne ravni CoQ10 v krvi pri 100 mg dnevno, morajo drugi jemati dva do trikratno količino za doseganje enake ravni CoQ10 v krvi.
Večina CoQ10 dosegljivega na trgu prihaja iz Japonske in ga distribuira vrsta ponudnikov, ki ga ponujajo v obliki tablet, kapsul polnjenih s praškom, ali v obliki želatinastih kapsul z oljno vsebino.
CoQ10 je topen v maščobah, njegova absorbcija pa se opazno poveča, ko ga zaužijemo s hrano, ki vsebuje maščobo. Objavljeni podatki o odmerkih CoQ10 se nanašajo skoraj povsem na zdravljenje posameznih bolezni. Podatkov o uporabi CoQ10 v preventivne namene ne najdemo. Za to pomembno vprašanje, danes še ni odgovora.
Če je CoQ10 tako učinkovit pri zdravljenju težav s srcem, zakaj se ga potem ne uporablja širše?
Odgovor na to vprašanje lahko iščemo v sferi politike in marketinga, in ne na področju znanosti ali medicine. Zmedo, ki obkroža CoQ10, sta povzročili politika in gospodarstvo, saj je bilo zadnjih trideset let raziskav CoQ10 prav neverjetno premočrtnih in na področju znanosti tako ni nikakršne zmede.
Čeprav ni prvič, da je prišlo do tako temeljnega in klinično pomembnega odkritja brez podpore farmacevtske industrije, gre vseeno za prvo okritje, ki tako radikalno spreminja pogled zdravnikov na neko bolezen. Medtem ko farmacevtska industrija dobro opravlja svoje delo pri informiranju zdravnikov in pacientov o svojih izdelkih, ponudniki CoQ10 niso tako uspešni.
To obveščanje in vzgoja sta zelo draga in se ju lahko izvaja le s predvidenimi pričakovanji dobička iz zaščitenega patenta. CoQ10 se ne da patentirati. Odkritje CoQ10 je temeljilo predvsem na podpori ameriškega Državnega inštituta za srce v okviru Državnega inštituta za zdravje (National Institute of Health) na Inštitutu za raziskovanje encimov univerze Wisconsin.
Koencim Q10 in prihodnost
Preteklih 50 let je bila gonilna sila napredka v medicini razvijanje zdravil in postopkov, ki naj bi spremenili patofiziologijo bolezni. Zdravniki so vse bolj mnenja, da se napredek medikamentoznega zdravljenja, čeprav še vedno opazen in koristen, približuje svojemu vrhuncu.
Večina novih zdravil, predstavljenih v zadnjih nekaj letih, so predvsem izpeljanke že znanih zdravil. Za primerjavo, izjemen napredek znanstvenikov na področju temeljnih raziskav, biokemije in molekularne biologije, se začenja upoštevati s strani medicine šele v zadnjem času, zato lahko šele v prihodnje pričakujemo izkoriščanje velikanskega potenciala teh dosežkov.
Moderna medicina kaže, da temelji na “strategiji napada”, filozofiji zdravljenja, ki se je oblikoval kot odgovor na odkritje antibiotikov in razvoj kirurško/anestetičnih tehnik. Na bolezen se gleda kot na nekaj, česar se lahko lotevamo selektivno – z antibiotiki, kemoterapijo ali kirurško – in predvidevamo varnost za pacienta. Celo kronične bolezni, kot sta diabetes in visok krvni tlak, razkrivajo preproste številke, ki jih lahko podivjano napadamo z zdravili.
Sredi čudežev in dram medicine 20. stoletja, smo morda pozabili na pomembnost podpore pacientu, kot da bi bil čas, ki smo si ga sposodili z zdravili in kirurgijo zadosti sam po sebi. Tako lahko dandanes pacient, ki je bil ozdravljen levkemije s ponavljajočo kemoterapijo in presajanjem kostnega mozga, umre počasne smrti zaradi neodkritega pomanjkanja tiamina (vitamin B1).
Tako kot vitamini odkriti na začetku prejšnjega stoletja, je CoQ10 nujna sestavina hrane, ki ga lahko medicinsko uporabimo v oporo pacientu pri boleznih, kjer je prisotna prehranska izčrpanost in celična disfunkcija. Zagotovo bo kombiniranje strategij napada na bolezni in postopkov podpore pacientu prineslo veliko boljše rezultate klinične medicine.
Glede na to, da je CoQ10 nujen za optimalno delovanje celic vseh vrst, sploh ne preseneča spoznanje, da se pri tako veliko različnih boleznih opaža ugoden odziv na dodajanje CoQ10. Vsa metabolično aktivna tkiva so silno občutljiva na pomanjkanje CoQ10.
Eno od bolezenskih stanj, ki je bilo deležno posebne pozornosti, je rak. Nizke ravni CoQ10 v krvi nekaterih rakavih bolnikov so zabeležene, vendar se kljub temu pri raku ne moremo opirati na goro podatkov. Najboljša sodobna raziskava navaja opazno zmanjšanje toksičnosti za srce pri adriamycinu, zdravilu v uporabi pri kemoterapiji.
Toksičnost adriamycina in podobnih zdravil na srce je verjetno posledica njihovega sproščanja prostih radikalov in lahko razloži koristnost CoQ10 v smislu čistilca prostih radikalov. Študije adriamycinove kardiotoksičnosti so bile manj obsežne in niso zabeležile kakšnih posebno ugodnih ali nezaželenih učinkov na klinični razvoj raka samega. Tako je moč zaključiti, da je optimalna dohranjenost (ki bi vključevala optimalne ravni CoQ10) na splošno blagodejna pri kakršnikoli bolezni, vključno z rakom.
Drugo zanimivo področje je odnos med imunskim sistemom in CoQ10. Imunsko delovanje je še prav posebej zapleteno in nanj brez dvoma vplivajo številne prehranske spremenljivke. Znanih je nekaj obetavnih podatkov iz študij pacientov z AIDS-om.
Pozno fazo AIDS-a, kot tudi druge težke bolezni, označuje očitno pomanjkanje CoQ10. Pri AIDS-u in raku bi bilo nespametno napovedovati prihodnjo uporabo CoQ10, bilo bi pa še bolj nespametno zanemarjati pomen ustreznih ravni CoQ10 pri teh bolezenskih stanjih.
Zadostno dopolnjevanje CoQ10 (z natančnim spremljanjem ravni CoQ10 v plazmi) lahko enačimo s primerno hidracijo, zato ne sme nobeno zdravljenje kritično obolelih pacientov zanemarjati tega enostavno merljivega in zlahka rešljivega pomanjkanja.
Antioksidantske sposobnosti oz. sposobnosti nevtralizacije prostih radikalov CoQ10 uspešno zmanjšajo oksidacijsko škodo na tkivih, kot tudi zavirajo oksidacijo LDL holesterola (veliko učinkoviteje od vitamina E). To je zelo uporabno pri zdravljenju ishemije (slabše, začasno zmanjšanje prekrvavljenosti) in poškodb po njej, kot tudi pri upočasnitvi razvoja ateroskleroze.
Skladno s teorijo staranja in vplivu prostih radikalov, so te antioksidantske sposobnosti CoQ10 brez dvoma koristne za upočasnitev staranja in razvoja starostnih degenerativnih bolezni. Epidemiološki podatki zbrani pri ljudeh kažejo na zložno upadanje ravni CoQ10 po dvajsetem letu starosti.
Do nedavna je bila pozornost usmerjena na potrebo po CoQ10 pri pretvorbi energije v mitohondrijskem delu celice ali na antioksidantsko sposobnost CoQ10. Novi dokazi razkrivajo, da je CoQ10 prisoten tudi v celičnih membranah. V zunanji membrani verjetno prispeva k nadzoru celične rasti, še posebej pri limfocitih.
Klinične izkušnje s CoQ10 pri boleznih srca so preprosto rečeno šokantne, zato lahko predvidevamo, da čaka to področje medicine v luči vseh nakopičenih spoznanj pravi pretres. Rečemo lahko, da smo glede biomedicinskih in kliničnih aplikacij CoQ10 in sorodnih področij bioenergetike in kemije prostih radikalov raziskali šele vrh ledene gore.
