Tehnična razlaga ionizirane vode in njene uporabnosti
Kadarkoli skušamo ugotoviti, ali obstaja življenje, kakršnega poznamo, na Marsu ali drugih planetih, znanstveniki najprej iščejo dejstva o prisotnosti vode. Zakaj? Zato, ker je življenje na zemlji popolnoma odvisno od vode. Velik odstotek živih bitij, tako rastlin kot živali, najdemo v vodi. Vse življenje na Zemlji naj bi izhajalo iz vode. Tudi telesa vseh živih organizmov sestavlja večidel voda. 70 do 90 odstotkov celotne žive mase predstavlja voda.
Kemične reakcije, ki omogočajo življenje, v vseh rastlinah in živalih, se odvijajo s pomočjo vode. Voda ni zgolj medij, ki omogoča izvajanje teh življenjskih reakcij, ampak je voda pogosto pomemben katalizator ali produkt teh reakcij. Na kratko, kemija življenja je kemija vode.
Voda, univerzalno topilo
Voda je univerzalno, najboljše topilo zaradi izrazite polarnosti vodne molekule in njene težnje za tvorbo vodikovih vezi z drugimi molekulami. Eno vodno molekulo, izraženo s kemičnim simbolom H2O, sestavljata dva atoma vodika in en atom kisika.
Posamič sestavlja atom vodika en pozitivni proton kot jedro, okoli katerega kroži v tridimenzionalnem prostoru en negativni elektron. Kisik, po drugi strani, vsebuje v svojem jedru 8 protonov in 8 elektronov, ki krožijo okoli jedra. To je pogosto prikazano v kemijski simboliki kot črka O, ki jo obkroža 8 točk, ki predstavljajo 4 pare elektronov.
Osamljen elektron vodika in 8 elektronov kisika predstavljajo ključ kemije življenja, saj se vodikovi atomi in kisikovi atomi združujejo v molekule vode, ali pa se razdelijo in ustvarjajo ione.Vodik teži k ionizaciji z izgubo svojega edinega elektrona in oblikovanju samostojnih ionov H+, ki so preprosto izolirani protoni, ker atom vodika nima nevtronov. Do vodikove vezi pride, ko se elektron osamljenega atoma vodika veže z drugim elektro negativnim atomom, kot je to kisik, ki mu manjka elektron.
Polarnost molekul vode
V molekuli vode sta dva atoma vodika kovalentno vezana na atom kisika. Ker pa je atom kisika večji od vodika, je tudi njegova privlačna sila za vodikove elektrone sorazmerno večja, zaradi česar pritegne večji atom kisika elektrona bližje jedru in stran od jeder vodikov. To pomeni, da čeprav je molekula vode kot celota stabilna, večja masa kisikovega jedra pritegne nase vse elektrone v molekuli, vključno s skupnimi elektroni vodika, kar daje kisikovemu delu molekule rahlo elektronegativen naboj.
Jedra atomov vodika prevzameta, zaradi tega, ker sta njuna elektrona bližje kisiku, rahel elektropozitiven naboj. To pomeni, da težijo molekule vode k oblikovanju šibkih vezi z drugimi molekulami vode, saj je kisikov konec molekule negativen, medtem ko sta vodikova konca pozitivna.
Atom vodika, ki je sicer še vedno kovalentno vezan na kisik v svoji lastni molekuli, lahko tvori šibko vez s kisikom iz druge molekule. Podobno lahko kisikov konec iste molekule tvori šibko vez z vodikovimi konci drugih molekul. Ker imajo molekule vode takšno polarnost, je voda neskončna kemična tvarina.
Te šibke vezi igrajo bistveno vlogo pri stabilizaciji oblike vrste velikih molekul, ki jih najdemo v živi vodi. Ker so te vezi šibke, se zlahka razdrejo in ponovno vzpostavijo med normalnimi fiziološkimi reakcijami. Razpad in ponovna vzpostavitev teh šibkih vezi je bistvo kemije življenja.
Za ponazoritev sposobnosti vode pri razdiranju drugih spojin, si poglejmo preprost primer vnosa male količine kuhinjske soli v kozarec vode iz pipe. Pri suhi soli (NaCl) je privlačnost med elektropozitivnimi natrijevimi (Na+) in elektronegativnimi klorovimi (Cl-) atomi soli zelo močna, dokler je ne damo v vodo. Potem, ko damo sol v vodo, je privlačnost elektronegativnih ionov kisika v molekulah vode do pozitivno nabitih natrijevih ionov in podobno privlačnost elektropozitivnih vodikovih koncev molekul vode do negativno nabitih ionov klora, večja od skupne privlačnosti med manjšinjskimi ioni Na+ in Cl-. V vodi ionske vezi molekul natrijevega klorida zlahka razpadejo zaradi agresivnega delovanja številnih molekul vode.Kot lahko vidimo iz tega primera, celo občutljiva konfiguracija posameznih molekul vode omogoča razbijanje relativno močnejših vezi s konvergenco. Zato imenujemo vodo univerzalno topilo. Je naravna raztopina, ki razbija vezi večjih, bolj zapletenih molekul. To je kemija življenja na zemlji, tako v vodi kot na suhem.
Reakcije oksidacije in redukcije
V osnovi pomeni redukcija dodajanje enega elektrona (e-), in obratno, oksidacija odstranitev enega elektrona. Dodajanje elektrona, redukcija, ohranja energijo v reducirani tvarini. Odstranitev elektrona, oksidacija, osvobaja energijo iz oksidirane tvarine. Kadarkoli je neka tvarina reducirana, je neka druga oksidirana.
V osnovi pomeni redukcija dodajanje enega elektrona (e-), in obratno, oksidacija odstranitev enega elektrona. Dodajanje elektrona, redukcija, ohranja energijo v reducirani tvarini. Odstranitev elektrona, oksidacija, osvobaja energijo iz oksidirane tvarine. Kadarkoli je neka tvarina reducirana, je neka druga oksidirana.
Za boljšo predstavo si predstavljajte kateri koli dve molekuli, A in B, na primer. Ko prideta molekuli A in B v stik, se zgodi naslednje:
- B zgrabi elektron molekule A.
- Molekula A je oksidirala, saj je izgubila en elektron.
- Naboj molekule B se je zmanjšal, saj je pridobil en negativni elektron (e-).
V bioloških sistemih, predstavlja odtranitev ali dodajanje elektrona najpogostejši mehanizem, ki ga imenujemo reakcija oksidacije-redukcije, ali tudi krajše redoks reakcija.
Kisline in baze
Kislina je snov, ki povečuje koncentracijo vodikovih ionov (H+) v vodi. Baza je snov, ki zmanjšuje koncentracijo vodikovih ionov, z drugimi besedami, povečuje koncentracijo hidroksidnih ionov OH-.
Stopnja kislosti ali bazičnosti (alkalnosti) neke raztopine se meri z vrednostjo pH, ki je negativni logaritem koncentracije vodikovih ionov:
pH = 1/log[H+] = -log[H+]
Kaj je pH?
Na lestvici pH, ki se razteza od 0 na kislem koncu do 14 na bazičnem, alkalnem koncu, je raztopina nevtralna pri pH 7. Pri pH 7 vsebuje voda enako koncentracijo ionov H+ in OH-. Spojine s pH manj od 7 so kisle, ker vsebujejo višjo koncentracijo ionov H+. Spojine s pH višjim od 7 so alkalne, ker vsebujejo višje koncentracije OH- kot H+. pH lestvica je logaritemska lestvica, zatorej sprememba za eno enoto pH pomeni desetkratno spremembo v koncentraciji vodikovih ionov.
Pomembnost uravnavanja pH
Živa bitja so izjemno občutljiva na pH in delujejo najbolje (z določenimi izjemami, kot so določeni deli našega prebavnega trakta), ko so raztopine skoraj nevtralne. Večina notranjosti živih bitij (razen celičnih jeder) ima pH nekje okoli 6.8.
Krvna plazma in druge tekočine, ki oblivajo celice v telesu, imajo pH od 7.2 do 7.3. Številni posebni mehanizmi pomagajo uravnavati te tekočine, tako da celice niso izpostavljene večjim nihanjem pH. Spojine, ki služijo kot mehanizmi za uravnavanje pH, imenujemo žepki. Žepki imajo sposobnost vezave ionov in njihovega odstranjevanja iz raztopine, kadarkoli začne njihova koncentracija naraščati. Po drugi strani so žepki sposobni izločati ione, kadarkoli začne njihova koncentracija upadati. Žepki tako pomagajo zmanjševati nihanja pH. To je pomembno, saj mnoge biokemične reakcije, ki se odvijajo nenehno, sproščajo ali trošijo ione.
Kisik: Preveč dobrega?
Kisik je bistven za preživetje. V zraku je relativno stabilen, a če se ga v telesu absorbira preveč, lahko postane aktiven in nestabilen ter teži k vezavi na biološke molekule, vključno z molekulam zdravih celic. Kemična dejavnost teh prostih radikalov je posledica enega ali večih parov nesparjenih elektronov.
Kakšna 2% kisika, ki ga običajno dihamo, postane aktivni kisik, kar se poveča na nekako 20% pri aerobni vadbi.Takšni prosti radikali z nesparjenimi elektroni so nestabilni in imajo visok oksidacijski potencial, kar pomeni, da so sposobni ukrasti elektrone iz drugih celic. Ta kemični mehanizem je zelo uporaben pri razkužilih kot je denimo vodikov peroksid ali ozon, ki ju lahko uporabljamo za sterilizacijo ran ali medicinskih inštrumentov. Znotraj telesa so ti prosti radikali zelo koristni zaradi njihove sposobnosti napadanja in uničevanja bakterij, virusov in drugih odpadnih produktov.
Aktivni kisik v telesu
Problemi pa nastanejo, ko se osvobodi preveč teh prostih radikalov v telesu, kjer lahko poškodujejo tudi normalno tkivo.
Do gnitja pride, ko mikrobi iz zraka napadejo beljakovine, peptide in amino kisline jajc, rib in mesa. Rezultat je pahljača neprijetnih spojin kot so:
-
Hidrogen sulfid
-
Amoniak
-
Histamini
-
Indoli
-
Fenoli
-
Skatoli
Te spojine nastajajo tudi po naravni poti v prebavnem traktu, ko prebavljamo hrano, kažejo pa se v neprijetnih vonjavah izločenega blata. Gnitje pokvarjene hrane povzročajo mikrobi v zraku; ta naravni proces podvajajo v prebavnem traktu črevesni mikrobi. Vsi ti odpadni produkti prebave so patogeni, kar pomeni, da lahko v telesu povzročijo bolezen.
Hidrogen sulfid in amoniak sta tkivna strupa, ki lahko poškodujeta jetra. Histamini povzročajo alergične motnje, kot so atopični dermatitis, urtikarije (izpuščaji) in astma. Indoli in fenoli so rakotvorni.
Ker so odpadni produkti kot so hidrogen sulfid, amoniak, histamini, fenoli in indoli toksični, se jih skuša obrambni sistem telesa znebiti z izločanjem nevtrofilov (to je oblika levkocita, oz. bele krvničke). Ti nevtrofili proizvajajo aktivni kisik, molekule prostega kisika, ki so sposobne očistiti razpadajoče tkivo, s tem da jemljejo elektrone molekulam toksičnih celic.
Do problemov pa pride, ko v telesu nastaja preveč molekul tega aktivnega kisika, oz. prostih radikalov. So izjemno reaktivne in se lahko vežejo tudi na normalne, zdrave celice in poškodujejo njihov genetski material. Ti aktivni radikali kisika kradejo elektrone normalnim, zdravim biološkim molekulam. Takšna kraja elektronov s strani aktivnega kisika oksidira tkivo in lahko povzroči bolezen.
Ker lahko aktivni kisik poškoduje normalno tkivo, je bistveno očistiti aktivni kisik iz telesa še preden lahko povzroči opustošenje v zdravem tkivu. Če nam uspe odkriti učinkovito metodo zaustavitve oksidacije zdravega tkiva z aktivnim kisikom, lahko tudi preprečujemo bolezni.
Antioksidanti blokirajo nevarno oksidacijo
Eden od načinov zaščite zdravega tkiva pred pustošenjem, ki ga povzroča oksidacija, je zagotavljanje prostih elektronov aktivnim kisikovim radikalom, s čemer nevtraliziramo njihov visok oksidacijski potencial in jim onemogočimo delovanje na zdravo tkivo.
Raziskave povezanosti prehrane in raka so vse prej kot končane, vendar nekateri pokazatelji kažejo na to, da lahko to, kar jemo, vpliva na našo dovzetnost za raka. Nekatere vrste hrane kaže, da pomagajo pri obrambi pred rakom, za druge kaže, da ga pospešujejo.
Večji del škode, ki jo povzročajo rakotvorne spojine v hrani, gre pripisati reakcijam oksidacije v celicah. Med tem procesom odvečne molekule kisika lahko poškodujejo genetski zapis celice. Nekateri raziskovalci so prepričani, da lahko spojine, ki onemogočajo oksidacijo – imenovane ANTIOKSIDANTI – lahko preprečijo poškodbe. To pripelje do teorije, da je lahko vnos naravnih antioksidantov pomemben vidik obrambe telesa pred rakom. Spojine, ki preprečujejo raka, vključujejo vitamin C, vitamin E, beta-karoten, selen in glutation (amino kislina). Te spojine so reduktorji. Prostim radikalom dobavljajo elektrone in blokirajo interakcijo prostih radikalov z zdravim tkivom.
Kako se lahko ognemo bolezni?
Kot je bilo že omenjeno, povzroči prisotnost strupenih odpadnih produktov, kot so vodikov sulfid, amoniak, histamini, indoli, fenoli in skatoli, močno smrdeče človeško blato. V medicini je dobro znano, da izločajo bolniki, ki obolevajo za hepatitisom in cirozo jeter še posebno smrdeče blato.
Posebej smrdeče blato, ki ga povzročajo toksini, je pokazatelj določenih bolezni, na kar se telo odziva s produkcijo nevtrofilnih levkocitov, ki skrbe za oddajanje aktivnega kisika z namenom nevtraliziranja škode za organe, ki bi jo lahko povzročili ti odpadni produkti. Vendar, ko pride do prekomerne produkcije aktivnega kisika, lahko ta poleg nevtralizacije toksinov poškoduje tudi zdrave celice. To nas pripelje do zaključka, da lahko minimaliziramo škodljive učinke teh aktivnih radikalov kisika z redukcijo, ki jo omogoča dobava velikih količin elektronov.
Voda . . . naravna izbira
Za zdravo, uravnoteženo prehrano, še posebej bogato z antioksidantnimi učinkovinami kot so vitamin C, vitamin E, beta-karoten in druga živila, ki nam koristijo, ni nadomestila. Vendar pa te spojine niso najboljši vir prostih elektronov, ki lahko blokirajo oksidacijo zdravega tkiva s strani aktivnega kisika.
Voda, ki je bila podvržena elektrolizi z namenom povečanja njenega redukcijskega potenciala, je najboljša rešitev težav zagotavljanja zdravega vira prostih elektronov za blokiranje oksidacije zdravega tkiva, s strani prostih radikalov kisika. Verjamemo, da je reducirana voda, torej takšna, ki vsebuje presežek prostih elektronov namenjenih obdarovanju aktivnega kisika, najboljša rešitev. Zakaj?
-
Redukcijski potencial vode lahko dramatično presega druge antioksidante v hrani ali vitaminskih pripravkih.
-
Molekularna teža reducirane vode je majhna, zaradi česar deluje hitro in lahko zelo hitro doseže vsa tkiva v telesu.
IONIZIRANA VODA je produkt posebnega procesa elektrolize, ki se odvija v IONIZATORJU VODE. Izdelava IONIZIRANE VODE, njene značilnosti in njeno delovanje na človeško telo, je opisano v naslednjem odstavku. IONIZIRANA VODA je obdelana voda iz pipe, ki ni bila zgolj filtrirana, ampak tudi spremenjena, tako da zagotavlja reducirano vodo z veliko količino elektronov, ki so namenjeni obdarovanju aktivnega kisika v telesu za preprečitev oksidacije zdravih celic.
Voda iz pipe: kaj je in kaj ni
Običajna voda iz pipe, na primer, ima pH 7 in je blizu nevtralnosti na pH lestvici od 0 do 14. Ko jo zmerimo z ORP (oksidacijski potencial) metrom je njen redox potencial nekje med +400 in +500 mV. Ker ima pozitivni redox potencial, teži k nabiranju elektronov in oksidaciji drugih molekul. Reducirana voda iz IONIZATORJA ima, po drugi strani, negativni redox potencial nekje med -250 in -350 mV. To pomeni, da vsebuje veliko količino elektronov pripravljenih za oddajo elektronov iščočemu aktivnemu kisiku.
Preden podrobneje spoznamo značilnosti IONIZIRANE VODE, si poglejmo, kaj se dogaja znotraj enote IONIZATORJA VODE.
Kako deluje IONIZATOR VODE
IONIZATOR VODE, po velikosti rahlo večji in debelejši od običajnega slovarja, je električna naprava priključena na vodovodno pipo v kuhinji, ki opravlja elektrolizo vode iz pipe, preden jo zaužijete ali uporabiteza kuhanje ali čiščenje.
Poseben nastavek preusmerja vodo iz pipe po plastični cevi v enoto IONIZATORJA. Znotraj te enote se voda najprej filtrira skozi filter aktivnega oglja. Nato filtrirana steče v prostor za elektrolizo, ki ga sestavlja titanova elektroda prekrita s platino. Tu se izvede elektroliza.
Kationi, torej pozitivni ioni se zberejo ob negativni elektrodi in tvorijo katodno (reducirano) vodo. Anioni, torej negativno nabiti ioni, se zberejo ob pozitivni elektrodi in tvorijo anodno (oksidirano) vodo.
Reducirana voda priteče iz pipice, oksidirana voda pa po posebnem vodu v korito. Reducirano vodo lahko uporabimo za pitje ali kuhanje. Oksidacijski potencial oksidirane vode zagotavlja izvrstno sterilizacijsko sredstvo, idealno za umivanje rok, pranje sadja in zelenjave, čiščenje hrane ali kuhinjskih pripomočkov, kot tudi za izpiranje manjših ran.
Kaj proizvaja IONIZATOR VODE?
Primerjava redox potenciala
Po elektrolizi vode v ionizatorju, priteče reducirana voda na katodni strani in oksidirana voda na anodni strani. Primerjajmo meritve teh treh vrst vode: vode iz pipe pred elektrolizo, reducirane vode in oksidirane vode.
Redox potencial, in ne pH, je bistveni dejavnik
Tradicionalno smo ocenjevali značilnosti vode s stališča pH, torej ali je voda kisla ali bazična. Besede dr. Yoshiakija Matsue, ki je sodeloval pri razvoju ionizatorja vode, “Po mojem mnenju je redox potencial pomembnejši od pH. Pomenu pH se daje preveliko težo. Na primer, povprečni pH krvi je 7.4 in sta kislost ali alkalnost definirani v odstopanju v obsegu 7.4 +- 0.005. In vendar se nič ne govori o ORP, oziroma oksidacijsko-redukcijskem potencialu.”
pH vode iz pipe je nekako 7, ali nevtralen. Ko je voda iz pipe elektrolizirana v IONIZATORJU, ima reducirana voda pH okoli 9 in oksidirana voda pH okoli 4. četudi naredite alkalno vodo z vrednostjo pH 9 z dodajanjem natrijevega hidroksida ali pa kisle vode z vrednostjo pH 3 z dodajanjem vodikovega klorida, boste opazili kaj malo razlike v ORP vrednosti teh dveh vod. Po drugi strani pa pri z elektrolizo razdeljeni vodi opazite razliko v vrednosti ORP tudi do +- 1,000 mV. Z elektrolizo lahko pridobimo reducirano vodo z negativnim potencialom, ki je koristna za naš organizem.
UPORABA IONIZATORJA – KAJ DELA IONIZATOR VODE?
IONIZATOR VODE proizvaja dve vrsti vode z različnima redox potencialoma, eno z visokim redukcijskim potencialom in drugo z visokim oksidacijskim potencialom.
Reducirana voda
Ko jo uživamo, reducirana voda iz ionizatorja s svojim redox potencialom med -250 in -350 mV zlahka oddaja svoje elektrone podivjanim kisikovim radikalom in blokira interakcije aktivnega kisika z normalnimi molekulami.
Nepoškodovane biološke molekule so manj občutljive za infekcije in bolezni. IONIZATOR VODE odda dodatni elektron in reducira aktivni kisik (AO), s čemer postane ta neškodljiv. Aktivni kisik je reduciran brez poškodb okoliških bioloških molekul. Spojine s sposobnostjo nasprotnega delovanja na aktivni kisik z zagotavljanjem elektronov, imenujemo čistilci. Reducirano vodo lahko tako poimenujemo čistilna voda.
Ob zaužitju so učinki reducirane vode bliskoviti. Takšna voda preprečuje prekomerno fermentacijo v prebavnem traktu s posredno redukcijo presnovkov kot so vodikov sulfid, amoniak, histamini, indoli, fenoli in skatoli, kar se pokaže v čistejšem blatu že po nekaj dneh rednega uživanja reducirane vode. Leta 1965 je japonsko Ministrstvo za javni blagor oznanilo, da lahko reducirana voda pridobljena z elektrolizo prepreči nenormalno fermentacijo prebavnih mikrobov.
Oksidirana voda
Oksidirana voda z redox potencialom +1100 mV je oksidacijsko sredstvo, ki lahko ukrade elektrone iz bakterij in jih tako ubije. Oksidirana voda iz IONIZATORJA je uporabna za umivanje rok, pranje kuhinjskih pripomočkov, svežega sadja in zelenjave ter za sterilizacijo rezalnih desk in manjših ranic. Testi so pokazali, da se lahko oksidirana voda učinkovito uporablja pri atletskem stopalu, manjših opeklinah, pikih insektov, praskah, itn.
Nekateri drugi aparati lahko proizvajajo super oksidirano vodo z redox potencialom +1,100 mV ali več in pH nižjim kot 2.7. Testi so pokazali, da lahko takšna superoksidirana voda hitro uniči MRSA (na Meticilin odporne Staphyilococcus Aureus).
čeprav je supeoksidirana voda močno sterilizacijsko sredstvo, ne poškoduje kože. Še več, lahko jo uporabljamo pri zdravljenju kože. Učinkovitost superoksidirane vode so dokazali v japonskih in ameriških bolnišnicah pri zdravljenju preležanin in ran po operacijah z zapletenimi infekcijami.
Druga možnost uporabe superoksidirane vode je na področju kmetijstva, kjer se učinkovito uporablja na rastlinah za uničevanje plesni in drugih rastlinskih bolezni. Superoksidna voda ni toksična, zato jo lahko kmetijski delavci brez uporabe zaščitnih sredstev, saj ni nevarna za kožo in dihala. Dodatna prednost uporabe supeoksidirane vode predstavlja škropljenje rastlin, saj ni nevarnosti za okolje, kakršne predstavljajo strupene kemikalije za zemljo.
IONIZIRANA VODA učinkovitejša od antioksidantne prehrane
Dandanašnji veliko beremo o ustreznih prehranskih načelih in pozornosti do tega, kaj jemo, da bi ostali zdravi. To je smotrno početje, vendar je naravnost presenetljivo, da večina od nas ne spozna, kako je večina tistega, kar pojemo, sestavljeno iz vode. Sadje in zelenjavo sestavlja do 90% voda; ribe in meso ravno tako sestavlja do 70% voda.
Celo zagovorniki pomembnosti vitamina C v prehrani morajo priznati, da njegov učinek, torej redox potencial tega pomembnega vitamina, s časom in pri pripravi hrane za na mizo hitro opeša. Ogljikovi hidrati, glavna sestavina sadja in zelenjave, imajo molekularno težo 180, medtem ko ima voda veliko nižjo molekularno težo, in sicer 18.
Ionizirana voda s svojo nizko molekularno težo in visokim redukcijskim potencialom predstavlja najboljše čistilno sredstvo za aktivni kisik. Vendar pa elektroliza, ki se odvija v ionizatorju vode, zgolj ne obogati reducirane vode z elektroni, ta tudi zmanjšuje skupke molekul reducirane vode.
NMR (Nuclearna Magnetna Rezonanca) analiza razkriva, da je voda iz pipe kot tudi voda iz vodnjaka, sestavljena iz skupkov 10 do 13 molekul H20. Elektroliza vode v IONIZATORJU zmanjša te skupke na približno polovico njihove normalne velikosti – na 5 do 6 vodnih molekul po skupku.
Na diagramu, signal NMR, ki meri velikost skupkov s širino črt pri polovični amplitudi, kaže 65 Hz za reducirano vodo in 133 Hz za vodo iz pipe, s čemer je dokazano, da so skupki molekul vode pri reducirani vodi približno za polovico manjši od velikosti skupkov vode iz pipe.
 |
 |
To je razlog, zakaj IONIZIRANO VODO telo lažje sprejema od neobdelane vode iz pipe. IONIZIRANA VODA hitreje pronica v telo in blokira oksidacijo bioloških molekul z oddajanjem odvečnih elektronov aktivnemu kisiku, s čemer omogoča biološkim molekulam obnovo brez poškodb, ki jih povzroča oksidacija in pripeljejo do razvoja bolezni.
ZAKLJUČKI
Teorija pri izviru in s tokom
Preprečevanje bolezni pri izvoru
Dr. Hidemitsu Hayashi, direktor japonskega Water Institute, pravi: “Za odstranitev onesnaževalcev pri večjem toku, ki je onesnažen že pri svoje izviru, se je treba lotiti problema na začetku pri izviru – pri viru onesnaženja – in ne nižje, kjer odpravljamo samo posledice škode, ki jo je povzročilo onesnaženje. Prispevek IONIZIRANE VODE na polju preventivne medicine je v svojem bistvu usmerjen proti izviru.”
Pri izviru
Skladno z našim modelom, pomeni pri izviru pri našem prebavnem traktu kraj, kjer vnašamo vodo in hrano v telo. čeprav vse več ljudi v razvitem svetu zanima, kaj jemo, se vseeno bolj osredotočajo na vsebnost zaužite hrane, kot na to produkte metabolizma, ki nastajajo v našem prebavnem traktu.
Na primer, poglejmo si običajno uravnoteženo prehrano iz mesa in zelenjave. Mesne beljakovine se prebavijo v amine, medtem ko se nitrati iz gnojil uporabljenih pri pridelavi zelenjave v prebavi pretvorijo v nitrite. Ti amini in nitriti tvorijo notrosamin, ki je znana rakotvorna spojina.Omenili smo že, da je smrdljivo blato znak prekomerne fermentacije v prebavnem traktu, reducirana voda pa opravlja zelo pomembno nalogo v prebavnem traktu z zmanjševanjem te prekomerne fermentacije, kar se kaže v čistejšem blatu že po nekaj dneh rednega uživanja reducirane, torej alkalne vode.
Po telesu
Nižje v prebavnem traktu, začenši pri jetrih, reducirana voda hitro vstopi vanje in tudi druge organe, zahvaljujoč, najprej svoji manjši molekularni masi, in drugič, manjši velikosti njenih skupkov. V tkivih po celem telesu reducirana voda s svojim varnim in vendar močnim redukcijskim potencialom pripravljeno oddaja svoje presežne elektrone aktivnemu kisiku in ga nevtralizira, tako da ta ne more poškodovati molekul zdravih celic. Normalne celice so s to krajo elektronov s strani aktivnega kisika zaščitene, kar jim omogoča rast, dozorevanje, delovanje in regeneracijo, brez vmešavanja teh nevarnih, podivjanih kisikovih radikalov , ki skušajo ukrasti elektrone iz molekul normalnih, zdravih bioloških celic.
Popularnost vode
Voda je v svetu vse bolj popularna. Na Japonskem in v drugih državah potrošniki kupujejo različne vrste stekleničene in konzervirane vode, čeprav je voda eden naših najbolj dostopnih življenjskih virov. Raziskave kažejo, da naj bi imela mineralna voda ORP +200 mV, torejrahlo nižji od običajne vode iz pipe, ki je na splošno okoli +400 mV. Rečemo lahko le, da je mineralna voda vsaj za malenkost boljša od vode iz pipe s stališča ORP. V primerjavi s katerokoli obdelano vodo, ki jo najdemo v prosti prodaji, pa se IONIZIRANA VODA, ki ima redukcijski potencial okoli vrednosti -200 mV, zaradi svoje sposobnosti čiščenja radikalov aktivnega kisika, ne more primerjati z nobeno drugo.
Za pogosta vprašanja povezana z zdravilno reducirano, alkalno vodo kliknite tukaj.
